O neustavljivem seksizmu slovenskih pravnikov, ne edinih, ter medijskih promotorjih, tj. novinarji in urednikih, ki njegove protagoniste z nezmanjšano mero podpirajo cela desetletja, sem že tolikokrat pisal, da bi bila čisto odveč sleherna ponovitev. Slišim celo, da se je nekaj tega prijelo.
Zaslužne pri promociji takšnega tipa javnega intelektualca (hmm) nekoč in danes sem tudi poimensko naštel – nenazadnje taiste seksiste uredniki in novinarji še zmerom podpirajo, objavljajo in celo po svoje častijo.
Včeraj pa je v Delu le sledilo majhno presenečenje po načelu »audiatur et altera pars«. Besedo so dali pravnici, dr. Veroniki Fikfak s Pravne fakultete Univerze v Cambridgeu, ki je svojo izkušnjo opisala zelo konkretno in neposredno, ni pa navedla imena profesorja. Primer je zanimiv, ker je omenjeni seksizem indikativno zgoščen v kratkem dopisu:
Naj opišem konkreten primer. Med svojim doktorskim študijem v Angliji sem v skupini za mednarodno pravo organizirala predavanja pomembnih strokovnjakov s tega področja. Povabljeni so se odzvali z navdušenjem. Tako je pri nas gostoval in predaval predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, predavali so tudi predsednik in podpredsednik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa predstavniki francoskega in britanskega zunanjega ministrstva ter pomembni in znameniti akademiki z drugih univerz.
Med drugim sem kot predavatelja k sodelovanju povabila tudi enega od pomembnih slovenskih pravnikov, ki mi je odgovoril takole, citiram:
»Kolegica Fikfakova,
Vi se v svoji ‘dobronamernosti’ tega najbrz niti ne zavedate –, ampak Vase pismo je ‘condescending.’ Sem pac malo prestar, pa tudi naredil sem ze kaj, da bi me hvalile — kako so ‘z veseljem prebrale’ — in me potem za nagrado povabile gospodicne, ki morda ne bodo nikoli ustvarile kaj izvirnega.
Tudi to, da ste slucajno na Oxfordu danes nikogar vec ne impresionira. Danes pac ze vsi vemo, kako se kandidatke regrutirajo.
Ce bi me povabil kaksen resen profesor, to bi pa ze bilo nekaj drugega.«
Ko danes kot predavateljica na Univerzi Cambridge berem ta dopis, me zmoti kar nekaj reči. Od pisca sem pričakovala eleganten odgovor, a sem namesto galantne, implicitne zavrnitve prejela dopis, poln komentarjev. Najprej v elektronskem sporočilu razberem izrazito potrebo po statusnem nadrejanju, koncept, ki je v anglosaškem znanstvenem svetu v takšni obliki nepojmljiv. Dopis v veliki meri potrjuje stereotipe in predsodke, s katerimi ponavadi predstavniki razvitih držav opisujejo ravnanja in prakse v državah (jugo)vzhodne Evrope.
Prejeto sporočilo dopušča domnevo, da bi se gospod, če bi ga bil povabil doktorski študent Neslovenec, z veseljem odzval, v vsakem primeru pa si v korespondenci s tujim dopisovalcem ali dopisovalko ne bi dovolil zdrsa, kakršen je pisanje komentarjev o načinu izbir, strategij in praks kadrovanja žensk na uglednih univerzah. Zadnjemu poudarku je namreč lastna osnovna nezmožnost, pravzaprav nemoč priznati mlajšemu kolegu, sodržavljanu in še posebno pripadnici ženskega spola kompetence, sposobnost, možnost uspeha itn.
V Oxfordu, v pisarni mojega mentorja, svetovnega strokovnjaka na področju človekovih pravic, visi kopija tega elektronskega sporočila, ki sem ga kot doktorska študentka prejela pred desetimi leti. Profesor hrani to sporočilo predvsem kot opomin na diskriminacijo do mlajših, predvsem žensk, na sistemski problem, proti kateremu se vsak dan bori in o katerem predava svojim študentom.
Fikfakova sicer omenja možnost nekakšne formalne pritožbe, s katero bi bilo treba braniti njen ugled – v tem primeru bi bila po njenem nosilca takega dejanja univerza in senat oxfordske pravne fakultete. Četudi gre za zasebno korespondenco.
Takšne reakcije, skupaj z dejanjem njenega mentorja, ki je dopis slovenskega pravnika obesil kar na svojo steno, pa seveda v Sloveniji nismo zmožni, prej nasprotne: seksisti so še z dodatno intenzivnostjo medijsko hvaljeni, v Delu, Večeru, Siolu in drugod: pač osebni prispevek urednikov in novinarjev k betoniranju mačizma in seksizma ter zapostavljenosti žensk v domačih logih.
Najbolj nerazumljivo je, ko pri tem sodelujejo ženske same: tiste, ki menda mislijo z zadnjico. Zato je žal treba čakati, da se do besede spontano prebijejo neizvirne, luzerske ‘regrutirane’ pravnice iz neimpresivnega Oxforda, ki nikoli ne bodo ustvarile česa izvirnega…
Več:
Ameriški in domači Trump o politični korektnosti
Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija
Spontana ideologija seksizma in njeni častilci
Filed under: mediji Tagged: Delo, seksizem, Veronika Fikfak
