Generalni direktor RTV Slovenija se je odzval na odprto pismo predsednika ZZB NOB, protestirajočega proti navedbam dr. Jožeta Dežmana v intervjuju z dr. Jožetom Možino.
O spornosti tega intervjuja sem že na kratko pisal in o njem je mogoče razpravljati na več nivojih: ob vprašanju novinarske objektivnosti ob načrtnih poskusih zgodovinske revizije na javni radioteleviziji, uzurpacije posameznih oddaj s prepoznavno politično-ideološko agendo s strani novinarjev, dilemah »uravnoteženega« pristopa – če uporabim dikcijo Poklicnih meril javnega servisa in peti člen Grimsovega Zakona o RTV Slovenija, in podobno.
Začetek odgovora predsedniku ZZB NOB v časopisu Dnevnik
Brez konkretne opredelitve o oddaji, Možini ali gostu
Igor Kadunc je bil neposredno izzvan, v svojem odgovoru pa je nanizal kar nekaj nadvse ohlapnih in neoprijemljivih stališč. Recimo o tem, da je Možina kot »drugi zaposleni na RTV Slovenija zavezan Poklicnim merilom in načelom novinarske etike ter Programskim standardom RTV Slovenija« in da »od naših novinarjev, še posebej tistih z dolgoletnimi izkušnjami tudi na uredniških položajih, pričakujemo, da so pri svojem delu odgovorni, premišljeni, načelni in zato tudi v pretežni meri samostojni.«
Kadunc se, kot vidimo, izmika jasni opredelitvi do omenjenega intervjuja, samostojnega voditelja ali njegovega gosta. Kakor da želi povedati, naj nihče ne krivi njega. Ob tem dovolj abstraktno zgolj izreka svoja pričakovanja (»Sam od zaposlenih pričakujem strokovnost ter predanost resnici.«) ali pričakovanja javnosti (»Javnost od nas pričakuje objektivnost in verodostojnost.«), po drugi strani prelaga strokovno presojo oddaje na nedoločeno prihodnost (»To so strokovne dileme, ki se jim na RTV Slovenija posvečamo in jih rešujemo po najboljših močeh. Oddajo bomo ocenili tudi s tega vidika.«) z nobeno posebno obvezo, kdaj ali kako bi se to zgodilo. Obljuba o oceni, če sploh ima ta status, je le principialna, brez konkretne opredelitve ali analize oddaje, kot recimo v stavku: »Morebitne uredniške ali novinarske spodrsljaje ali napake bomo ustrezno obravnavali«.
Podobno velja za poudarek različnih mnenjih v javnosti o določenih temah, kar bi pomenilo, da je potem vseeno, če RTV dopušča neresnice in potvarjanje zgodovine, saj del javnosti vedno zadovolji. Na podoben način se izmakne splošni odgovornosti za besede in mnenja, ki jih je izrekel intervjuvanec, saj po Kaduncu za to »nosi odgovornost sam, posredno oziroma po zakonodaji pa seveda tudi RTV, ker je to predvajala.« Potem nadvse nonšalantno vpelje še možen scenarij tožbe proti Dežmanu: »Ali se bodo v oddaji izpostavljeni posamezniki oziroma organizacije odločili za tožbo ali ne, je njihova odločitev.«
Brezupna patologija kruhoborcev
Gost v oddaji ni izrekel le zgodovinsko spornih in netočnih podatkov ali dejstev, ampak je bil tudi osebno žaljiv in nesramen. Psihiatrinja Polona Jamnik je v Pismih bralcev v Dnevniku že dovolj plastično opisala njegovo strupeno retoriko:
Najprej me je presenetilo dejstvo, da obstajajo »obrtno, in sicer rahlo zaplankani« zgodovinarji, oprostite, »kruhoborci«. »Kolegi Repe, Pirjevec in drugi še vedno tiščijo glavo v pesek in živijo v starih časih. To je brezupna patologija,« nam Dežman neskromno in netaktno deli svoj prav. Domnevam, da bi se omenjeni zgodovinarji morali obrniti k Cerkvi, tako kot se je on.
Nato me je osupnila resnica (Dežmanova, da ne bo pomote): »Slaboumne izjave o kolaboraciji z okupatorjem so odveč, saj se niso strinjali z njegovimi cilji. (Prisegli so mu verjetno kar tako, op. a.) Za orožje so prijeli samo v skrajni sili, da so se zaščitili pred rdečo nevarnostjo.« Občudovanja vredna objektivnost, se strinjate? Pri partizanih je bila kolaboracija z boljševizmom večji problem. Ubili pa so več Slovencev kot okupatorjev, več neoboroženih kot oboroženih ljudi in več po vojni kot med njo. Presodite, kdo je (po Dežmanovo) v naši bližnji zgodovini zločinec. In kdo nam hoče čisto izničiti naš ponos, narodnoosvobodilni boj.
In kaj pravijo Poklicna merila in načela novinarske etike?
Mlačnost odziva generalnega direktorja lahko bolj kot ne razumemo v smeri podpore svojemu novinarju, ne nepričakovano. Ta morda res ni formulirana brezpogojno, ampak skrita v zgoraj opisano abstraktno načelnost in nedoločenost, a se ne spušča v konkretni primer. Še več, namiguje, kot rečeno, da se s tem ukvarja sodišče.
Nedavno sem že kritiziral odziv vodstva RTV Slovenija, usmerjen v pravico do svobode izražanja njihovih zaposlenih, kadar svoja mnenja izražajo zasebno, še zlasti na družbenih omrežjih. Trdil sem, da omenjeno vodstvo napak interpretira posamične pasuse Poklicnih meril, na katera se generalni direktor sedaj znova sklicuje.
Ni dvoma, da so ta močno zastarel dokument, tudi ali predvsem z vidika razvoja tehnologij, medijev in tudi novinarskega dela ter z njim povezanih etičnih dilem. A so še v veljavi. Ko se Kadunc sprašuje, ali so morda v intervjuju z Dežmanom bila prekoračena načela novinarske etike in napoveduje oceno o tem, bi rad spomnil na točko 5.6, ki govori o formi intervjuja. Tam piše naslednje:
Kadar se uredniki odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, so dolžni v naslednjo enako oddajo povabiti k intervjuju tudi osebo ali osebe, ki izražajo nasprotna stališča.
Če kaj, potem je mogoče reči, da je Možina opravil intervju z gostom, ne prvim, ki izraža skrajna stališča glede zgodovinskih dejstev. Kar potem pomeni, da bi v oddajah tipa Pričevalci in Intervju smeli pričakovati, da se bodo v naslednji enaki oddaji znašle osebe z nasprotnim mnenjem.
Več:
Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.
Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?