Že malce davnega 4. julija 2016 sem objavil besedilo z naslovom Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem, v katerem kritično analiziram dva televizijska prispevka, predvajana 2. in 3. julija tega leta o primeru umora direktorja Kemijskega inštituta.
Oba osrednja Dnevnika TV Slovenija je takrat vodila Erika Žnidaršič, skupaj z Gregorjem Drnovškom tudi podpisana pod novinarska izdelka, objavljena v dveh zaporednih nadaljevanjih. V omenjenem zapisu sem dokazoval, da je z njima nacionalka kršila dobro novinarsko prakso, predvsem pa se je zatekla v neprikriti senzacionalizem.
No, 16. aprila letos je bil poprej že obsojeni Milko Novič oproščen – isti dan se je na Facebooku oglasila novinarka TV Slovenija Nataša Markovič in skupaj z drugimi novinarji, ki so ji pritrdili (omenjena Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek, Aleš Malerič, Seku M. Conde, Katarina Golob itd.), izrazila pričakovanje, da se bom zdaj opravičil zaradi svojega krivičnega zapisa, za nameček pa napisala, da povzročam škodo kvalitetnemu novinarstvu…
Nataša Markovič in zahteva po mojem opravičilu
Oproščeni Novič
Novinarki Markovič se zahvaljujem, da me je po skoraj treh letih spomnila na omenjeni članek in me »tagala« v svojo objavo. Kar jemljem za dobro novo priložnost opozoriti, kaj je bilo v omenjenih prispevkih nacionalke narobe, gledano tudi z današnje perspektive razvoja dogodkov.
Naj za začetek v kratkem obnovim zgodbo za tiste, ki to potrebujejo: Noviča je obtožnica bremenila umora Jamnika pred restavracijo Via Bona na ljubljanskem Viču 16. decembra 2014. V prvem sojenju ga je Okrožno sodišče v Ljubljani z dne 13. aprila 2017 spoznalo za krivega in ga pravnomočno obsodilo na 25-letno zaporno kazen – pod sodnico Špelo Koleta.
Novičeva obramba je konec oktobra lani uspela na Vrhovnem sodišču, ki je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, obsodilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V njem je bil te dni oproščen obtožbe umora, v obrazložitvi sodbe pa je sodnik Zvjezdan Radonjić navedel, da Novič dokazano ni storilec (!) – sodba pa sicer še ni pravnomočna. Odvetnik Jamnikove žene, Miha Kunič, je sodnika, ki je sicer pred branjem sodbe na široko govoril o pritiskih nanj, kazensko ovadil zaradi nezakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.
O korelaciji med sodbo in senzacionalizmom
Pričakovanje novinarke po opravičilu in vseh, ki si jo pritegnili, nesporno implicira, da je v sodbi tistega dne za nazaj prepoznala potrditev »pravilnosti« prispevkov TV Slovenija dne 2. in 3. julija 2016. V čem je torej nepravnomočna sodba prispevala k temu, da nenadoma omenjena prispevka nista več senzacionalistična, kar je bila moja začetna trditev? Kako lahko neka sodba vpliva na novinarsko kvaliteto prispevka in ovrže možnost, da bi ta bil narejen na način, ki zanemarja novinarske standarde javnega zavoda?
In če dodam mimogrede: kaj naj si mislimo o Radonjićevi sodbi, ki je, po poročanju STA, »na splošno ocenil, da pri obtožbi ne gre za usodno zmoto, pač pa za načrtno odločitev organov pregona, kako namesto pravega morilca, ki ga ni bilo mogoče najti, obsoditi nedolžnega človeka«? Mar ne smemo upravičeno pričakovati novih reportaž (tudi) na TV Slovenija, če so, zadovoljni nad Radonjićevo sodbo, zdaj lahko raziskali še, kako se je odvila peklenska odločitev organov pregona, da trpinčijo in obsodijo nedolžnega, vmes pa onemogočijo pregon pravega storilca?
Kaj sem očital prispevkoma TV Slovenija
Naj obnovim svoje očitke iz začetnega zapisa in jih še okrepim. V omenjenih prispevkih sem v času, ko je bila odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Jadranka Rebernik, poskušal pokazati, da sta Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek storila dve napaki: prvo v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugo glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma v obtožnico. Pri tem sta uspela žrtvovati novinarsko ekvidistanco s tem, ko sta prešla v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.
Prvi prispevek so v dnevniku vpeljali z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo na njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.
Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh Dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala s hipetrofiranim dvomom, s katerim se je poudarjeno vzdrževalo dramaturgijo na začetku izražene napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«, se je spraševala.
Trije momenti ekskluzive
Senzacionalizem obeh prispevkov sem opisal s tremi momenti, presenetljivimi za javni servis: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Noviča za potrebe TV Slovenija odigrala kar ona sama, Marjana Novič, nato pa še ekskluzivni pogovor z obtoženim iz pripora na Povšetovi. Naracija je ves čas tekla na način zbujanja vtisa, da Novič ne more biti storilec, pri čemer se je poleg »melodramatičnih« vložkov s stavo na senzacionalistične in personalizacijske učinke poudarjalo zgolj prvine Novičeve obrambe: temu je služilo predvajanje posnetkov video kamer, ki jih je obramba navajala kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost. Kot rečeno: devet mesecev kasneje je bil Novič spoznan za krivega in pravnomočno obsojen na 25-letno zaporno kazen. Do ponovnega sojenja.
Pešec pod svetilko
Ekskluziva nadzornih kamer, v kateri je novinar Drnovšek nakazoval na drugega potencialnega morilca, se je kasneje izjalovila. V prvem citiranem TV prispevku je povedal:
Na posnetku, ki je sicer slabše kakovosti, le minuto po umoru pride pešec, se ustavi pod svetilko, zdi se, da si snema kapo in slači zgornji del oblačil. Če nekaj trenutkov stopi v avtomobil, s katerim se nato odpelje.
Ker je tožilstvo izhajalo iz prepričanja, da je Novič uporabil kolo, je s tem TV Slovenija jasno podprla stališče obrambe. Slabo leto kasneje smo lahko v prvi sodbi prebrali, da je bil omenjeni avtomobil identificiran, tudi oseba s kapo, da ima svoj alibi in je bila izključena iz preiskave. Novinar Drnovšek, ki bi zdaj želel od mene opravičilo, je torej javnost dokazano zavajal. Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem Markovič zapiše še, da sta novinarja omenjena »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.
35.354 sms-ov
Na podoben način sta močno izpostavila še en vidik obrambe, namreč zgodbo o Robertu Bartolu, ki je tistega večera Noviču poslal čudaški sms o piščancu v pečici. V nekem trenutku je namreč obtoženega na pričanju obremenil sozapornik Matej Oražem, ki je prestajal kazen zaradi uboja. Povedal je, da ga je Novič zaprosil, če bi lahko na sodišču krivo pričal in povedal, da je nekoč Bartolu prodal pištolo tipa walter za 700 evrov.
Toda Oražem je potem v pričanju pred sodiščem obremenil Noviča, zanikal pa, da pozna Bartola in da mu je prodal orožje. Omenjeni Bartol je, kot je ugotovilo sodišče, v obdobju od 17. 10. 2014 do 04. 01. 2015 poslal kar 36.354 sms-ov, od katerih je eden po naključju prispel na Novičev telefon v kritičnem času. Pošiljal jih je iz čudaškega »hobija«, kot je temu dejal. Novinarja sta raje sledila namigom obrambe, ki je pripravljala svoj scenarij za klienta, da bi v povezavo vpletla Oražma in Bartola.
Novinarji bi po Radonjićevi sodbi želeli od mene opravičilo, ker so v prispevku namigovali na scenarij, ki ga sodišče ni potrdilo? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem novinarka Markovič zapiše še, da sta njena kolega »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.
Kolesarska pot in pištola v sefu
Tretji alibi iz širšega nabora obrambe so, kot rečeno, v dnevniku celo zaigrali in je očitno v ponovljenem sojenju bil odločilen ob presoji senata: v rekonstrukciji so poskušali izmeriti, kako je lahko Novič v okoli tako kratkem času prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. V igrane prizore so vključili Novičevo ženo in po vsem sodeč uporabili njihovo stanovanje.
Obtožnica je temeljila na tem, da se je omenjeni na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri (minute sicer variirajo), kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je v prispevku povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma pred televizorjem. No, alibi mu daje edinole njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes – kar je bilo medijem vedno priročno zamolčati. Če izločimo alibi hčere, se vse minutaže okoli prihoda na prizorišče zločina porušijo. Mimogrede, ob ponovljenem sojenju smo lahko prebrali:
»Sodišče je namreč prvič doslej izmerilo tudi, da je Novič za to, da se je preoblekel, vzel iz sefa pištolo, šel v klet po kolo in ga prinesel na dvorišče, potreboval nekaj več kot pet minut.«
Nenavadno, da sodnik Radonjić ni v minutažo dodal še možnega zatikanja ključa v sefu, preverbe pištole, namestitve dušilca in še česa. Nepotrebno dodati: ne obstaja noben sef v stanovanju in nobena pištola, to si je sodnik kar hipotetično izmislil in prištel minute, na koncu pa vehementno ugotovil, da Noviču krivde ni le mogoče dokazati, ampak je dokazano, da ni morilec!
A vrnimo sem k prispevku v Dnevniku. Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo nadaljevanja prispevka naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«
Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo držalo niti glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se je trdilo vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ravno tiste, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«. Ob odpustitivi iz službe in namigih o maščevanju, tudi ob tako imenovanem Novičevem »seznamu za fentanje«, se je motiv nenadoma izgubil? Pa saj smo uganili, da ni pametnega, motiva, je ves čas trdila Novičeva obramba.
Drugi del prispevka: skrivnostna zgodba
Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičev umor iz maščevanja.
Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.
Novinar Drnovšek nato zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju, potem pa znova uporabi argumente obrambe glede najdbe »malo delcev smodnika«. Večino časa nameni Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva. Sledila je predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.
Dum Dum
Sledila je inscenacija, ki naj potrdi povedano: novinar Drnovšek je obiskal omenjeno strelišče, kjer naj bi Novič jakno odlagal na polico tik ob strelišču, kar so potem tudi dobesedno demonstrirali v odigranem posnetku.
No, v prvi sodbi piše čisto nekaj drugega. Priča iz strelišča je povedala, da »obleke morajo pustiti zunaj, nič ni bilo na mizi pred strelcem, samo strelivo in orožje. Sodišče tudi glede na navedeno izpovedbo priče Paunoviča, njegovo skico strelišča (C21) ter fotografije strelišča (A164,165) ne sledi navedbam obtoženca, da je vedno prišel v jakni Bugatti ter jo odložil na notranjo polico meter stran od mesta kjer se je streljalo, saj za takšno odlaganje oblačil ni najti nobenega razumnega razloga.«
Se pravi: na TV Slovenija so sledili stališču obrambe, ne sodišča. Mimogrede, omenjena priča je zanikala izjavo Noviča, ko je »izrecno povedala, da se je obtoženi pri njem zanimal za nabavo orožja«. In zdaj bi se moral sam opravičiti? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In ko novinarka Markovič zapiše še, da sta novinarja »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.
Čemu služijo senzacije
Novinarke in novinarji TV Slovenija torej aplavdirajo Radonjićevi sodbi. Po prvi sodbi Špele Koleta so modro molčali. Po njej od njih nihče ni terjal opravičilo, po novi pa ga oni terjajo od drugih. Zakaj že? Kot rečeno: senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik so v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije.
Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev. V vsakem primeru sta prispevka dajala prednost interpretacijam obrambe in zanikala tožilske.
Ne edini triumf
Triumf Nataše Markovič in drugih je na las podoben trenutnemu zmagoslavju ob Radonjićevi sodbi v Janševih medijih in delu politike. Celo več, prej omenjena stališča Novičeve obrambe so ves čas sojenja, vsa leta, javno zagovarjali tudi omenjeni mediji, seveda tudi sam Janša in njegovi politični pristaši. Tudi pri njih ni bilo trenutka, ki bo poskušali enakomerno predstaviti vsa stališča.
Zato je v hipu, ko je nacionalka objavila oba prispevka, zgolj imitirala omenjene medije. Najmanjšega dvoma ni, da se je ves čas sojenja v ta primer izrazito vpletala politika, podobno kot v aferi Patria, in da je prišlo do izraza angažirano novinarstvo in »novinarstvo« – takšno, ki mimo sodišč že ve, kdo je krivec grozljivega zločina ali vsaj, kdo ni.
Janševi mediji: Radonjić je razkrinkal iluminate
O medijskih pritiskih
Novinarstvo pa ne sme in ne more biti navijaštvo – politično ali katerokoli drugo. In tudi sojenje ne sme postati njegova posledica. Danes lahko ugotavljamo, da so nekatere sodbe v veliki meri proizvedene ob političnih in medijskih fabrikacijah in pritiskih. Najbrž niti sodniki niso imuni. Pred branjem sodbe je sodnik Radonjić spregovoril o medijskih pritiskih nanj in »sinhroniziranih« napadih Mladine in Dnevnika. Ta stavek pove marsikaj: predvsem to, da s strani Janševih medijev pritiskov menda ni čutil. Zdaj jih še manj, v teh medijih je heroj.
Opreproščena logika, po kateri lahko razplet neke sodbe opraviči in upraviči medijski senzacionalizem, za nameček pa potem novinarji navijaško izberejo tisto izmed dveh sodb, ki jim je bliže, drugo pa zamolčijo, podobno kot so poprej to storili pri izbiri med argumenti obrambe in tožilstva, je zato res srhljiva v svoji sporočilnosti.
Seveda je tudi res, da ima ponovno sojenje večjo težjo od prvotnega. Toda po prvem sojenju so kajpak taisti novinarji TV Slovenija modro molčali – in bi tudi po slednjem, če bi ne govorilo v njihovo korist.
Kaj pravijo novinarski standardi?
Programski standardi javne radiotelevizije narekujejo, da se zaposleni »izogibajo senzacionalističnemu slogu«, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija pa velevajo, da mora novinar »strogo spoštovati načelo, da krivde ni mogoče nikomur naprtiti, dokler ni pravnomočno obsojen« – kar pa je standardna novinarska uzanca, ki pa ne bi smela pomeniti, da mora novinar braniti obtoženca v nasprotni smeri.
Še več, ista merila pravijo, da je »še bolje, da se novinar pri oblikovanju besedila poskuša dosledno opirati na ugotovitve preiskovalcev, preiskovalnih sodnikov, policistov in izvedencev«. Kot sem večkrat ponovil, so na TV Slovenija ubrali nasprotno pot, opirali so se na mnenje Novičeve obrambe.
O še dodatnem (ne)smislu opravičevanja
V čem potemtakem daje Radonjićeva sodba »prav« novinarjem TV Slovenija, da terjajo opravičilo od nekoga, ki je domnevno krivično kritiziral njihov senzacionalizem in pristranost?
Ne more biti dvoma, da s tem priznavajo, da so v njih posredno ali neposredno dokazovali Novičevo nedolžnost. Zato je pač čisto sprenevedanje, ko Markovič zapiše svoj »Nista pa se opredeljevala ali je morilec ali ne«. Brez tega ne bi bilo triumfa.
Zahteva novinarke me je spomnila na zahtevo Franca Kanglerja, da se mu moraji novinarji Večera opravičiti, ker sodni postopku proti njemu padajo kot za stavo, zaradi česar je končno jasno, da je nedolžen, novinarji pa so ga nenehno okrivljali s pisanjem o različnih aferah. Tako kot sem jaz menda nenaklonjen nekaterim novinarjem, je menda časopis bil nenaklonjen mariborskemu županu.
Čeprav primerjava ni popolna (sam kritiziram v danem primeru novinarje, večerovci politika), je smiselna v delu, ko se razplet na sodišču jemlje za dokaz pravilnosti ali nepravilnosti novinarskega postopanja – ali v mojem primeru medijske kritike.
Očitno bi se morali opravičiti tudi tožilka in vsi sodniki, ki so doslej dokazovali drugače od novinark in novinarjev TV Slovenija v prepričanju, da je Novič omenjeno pot lahko prekolesaril v predvidenem času.
Še o konfliktu novinarjev
Mimogrede, ko smo že pri neposredni pristranosti novinarjev: iz prvotne sodbe jasno izhaja, da je sodišče Novičevega odvetnika Hribernika in novinarko Večera dr. Damijano Žist obdolžilo, da sta v tem primeru ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti.
Novinarka je bila tudi zaslišana kot priča, ker je sodelovala pri zgodbi o Oražmu in Bartolu ter pomagala Novičevi obrambi, da bi obtoženega razbremenila – vse to je zapisano v sodbi.
Damijana Žišt se nikoli ni izločila iz poročanja o tem primeru, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca.
Izseka iz prve sodbe: novinarka Večera, ki poroča o primeru, je po mnenju sodišča delovala v prid obtoženca
Rito spraviti iz pisarne
Kako novinarka Markovič opravičuje senzacionalizem javnega zavoda? Z geslom »rito spraviš iz pisarne«, saj zapiše:
Ali je kredibilno novinarstvo sedeti in prepisovati tiskovne novice ali pa uporabiš zdravo kmečko pamet, rito spraviš iz pisarne in greš v preverjanje določenih dejstev..
Kaj je počela ta rita? Katera nova dejstva pa so v obeh prispevkih preverjali? Je revolucionaren dosežek že po sebi, če zgolj kopiraš Janševe medije in vse poante Novičeve obrambe, ker ji pač bolj zaupaš kot tožilstvu? Le kje je v tej senzacionalistični zgodbi vzniknilo plemenito preiskovalno novinarstvo?
Radonjić kot heroj: medijski triumf na Novi24TV
Spomin in neki drugi pritiski
Ker novinarka izraža pričakovanje po opravičilu, bom tudi sam spomnil na svoja pričakovanja. V besedilih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču sem vodstvo RTV Slovenija spraševal, kdaj se bo opredelilo do dogodka v Tarči, v katerem je prvak SNS pozival k streljanju pred zidom. Do danes se ni zgodilo nič.
Ob tem sem dodal, da še zmerom čakamo na pojasnilo o tem, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos. Takrat sta voditeljica oddaje Erika Žnidaršič in Nataša Markovič celo javno tvitnili, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega.
Kajti Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«. No, nikoli se ni zgodilo.
Čisto kratek sklep
Verjamem, da sem dovolj natančno pokazal, da ni nobenih dobrih razlogov za moje opravičilo po Radonjićevi (nepravnomočni) sodbi. Tudi ne morem reči, da sem kakorkoli presenečen nad silovitim odporom novinarskega ceha do moje medijske kritike, menda močno škodljive za novinarstvo, kot zapiše omenjena. Spremljam ga že vrsto let in sem posledično tudi deležen vseh vrst blokad.
Če ponovim na kratko in sklenem: Radonjićeva sodba v ničemer ni razblinila trditve o začetnem senzacionalizmu in pristranosti novinarke in novinarja TV Slovenija. Ko Markovič zapiše, da sta novinarja »to naredila na televizijski način«, je to le poskus olepševanja. In ko doda stavek »Če bi bilo predvajano na komercialki pa bi bilo ok?!« samo slikovito nakaže, da ne razume, da bi morali za javno radiotelevizijo veljati strožji profesionalni standardi – takšni, ki očitno nekaterim posebej niso všeč, čeprav so zapisani v njenih dokumentih.
Sicer pa velja, da primer Novič kar kliče po celoviti intenzivni analizi njegove medijske obravnave. Iz nje bi se lahko res strahovito veliko naučili o stanju slovenskega novinarstva.