Včeraj je predsednik vlade na očitke, da se vpleta v delo SDH – sploh po tistem, ko je tvitnil, da bi moral ta krepko razmisliti o prodaji Abanke vprašljivim skladom, zavrnil očitke o pritiskih. Na začetno tezo je odvrnil:
»Z moje strani zagotovo ni pritiskov. Nenazadnje imajo vsi nekajkrat večjo plačo od mene. Meni ostane 3300 evrov mesečno neto plače, medtem ko so bruto plače na SDH zagotovo 11.000 evrov. Verjamem, da so za to plačo sami sposobni sprejeti kakšno odločitev v tej državi, ne da je za vse na koncu odgovoren kdo drug.«
Očitek o pritiskih
Kaj, za božjo voljo, ima višina plače vodstva SDH z očitki o njegovih pritiskih? Šarčeva izpeljava je že na prvi pogled nenavadna. Pričakovali bi, da bo navedel argument ali dokaz, s katerim bo zavrnil, da pritiska na delo Slovenskega državnega holdinga, ki ga je ustanovila država, da prodaja državno premoženje in upravlja kapitalske naložbe države. V citirani repliki ne bomo našli smiselne povezave med začetno trditvijo in pojasnilom, da imajo šefi SDH nekajkrat večjo plačo od njega.
STA o plačah v SDH kot relevantnem faktorju za prodajo banke
V kakšnem oziru bi sploh mesečna plača bila relevanten podatek, s katerim bo pojasnil, da pritiskov ni bilo? Premier ga je navedel le zaradi neke druge svoje končne poante: kdor ima nekajkrat večjo plačo od njega, mora biti sam sposoben odgovorno sprejeti odločitev o prodaji. Vprašanje o pritiskih je torej spretno sprevrnil v neko čisto drugo dilemo: o sposobnosti sprejemanja odgovornosti za prodajo banke. In potem je takšno odgovornost nepričakovano, morda je želel biti hudomušen, koreliral z višino plače, vse v stilu »Kdor ima večjo plačo, ta mora imeti večjo sposobnost prejemanja odgovornosti«. Kakor da bi le zato, ker njegova plača bistveno manjša, bil izločen in manj poklican za odločanje o prodaji banke.
Manjša plača, manj odgovornosti
Šarec je izpeljal argumentacijski red herring: začetno trditev o pritiskih je popačil v razpravo o višinah plač, te pa spravil v korelacijo z odgovornostjo. Če bi pojasnilo združili z začetno obtožbo o pritiskih na SDH, se njegova intenca lahko bere le na ta absurden način: sam nisem mogel izvajati pritiskov, ker imam premajhno plačo. In ne samo to, ker imam premajhno plačo, sem o tej zadevi manj poklican odločati.
Red herring je v najboljšem primeru zašel v razpravo o neki drugi temi, odgovornosti za sprejete odločitve na podlagi višine plače. Od tod naprej lahko problematiziramo še to tezo samo, ki je groteskna, če jo vzamemo zares. Kajti brž bo sledilo še eno dramatično spoznanje: če Šarec misli resno in je odgovornost vezana na višino plače, pri njem torej skromnih 3300 neto, sposobnosti sprejemanja odgovornosti od njega ne smemo pričakovati niti v številnih drugih okoliščinah in primerih. Dokler mu je bistveno ne dvignejo.
Marsikdo utegne poreči, da premier vsega ni mislil resno, da je razprava o plači zgolj priložnostni dovtip, da je zgolj duhovičil. In če je, svojih besed ne ponuja kot resen argument. Vse to bo najbrž držalo.
Šarčev odmevni tvit po ogledu dokumentarca TV Slovenija o katastrofalni sanaciji bank
Vendar nas njegov humor ne more pomiriti. Skozi dovtip nam vendarle sporoča, da ne želi prevzeti odgovornosti za ustavitev prodaje – podobno kot je morda ne želi prevzeti niti skupščina SDH. Znašli smo se v pat položaju: Šarec se boji poseči v domnevno avtonomijo SDH, ki se mora odločiti sama, toda ker jo je ustanovila Republika Slovenija, ki je tudi edini delničar, se tudi ta malce boji postopati v drugačni smeri od pričakovanj, ki jih ležerno sporoča predsednik vlade v svojih tvitih. Posledica pa je, da sicer slednji banke ne bi prodal, ne bo pa ničesar storil, da bi ustavil prodajo.
Ne, tole res ni odgovorno od njega. In to celo v obeh smereh: če bi bil ali če ne bi bil naklonjen prodaji banke.