Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.
Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!
Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec
Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar stranem v postopku posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.
Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.
Domišljijski »modus operandi«
Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.
Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:
»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«
Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec
Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.
Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.
Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.
Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti
Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!
Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:
»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«
Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.
Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«. Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!
In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.
Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec
Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec
Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?
Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec
Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:
»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«
Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.
Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.
Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen
V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.
Večerova pristranost
Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.
Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.
V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.
Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.
Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:
»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«
Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.
Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.
Začetek komentiranega prispevka v Večeru
Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.
Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.
Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.
Ko sodnik v sodbi potunka novinarko
Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.
Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.
Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:
»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«
Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.
Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo
Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.
Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.
Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacije, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.
Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.
Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!
Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov
Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh
Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.
Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.
No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.
Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.
Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču
Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.
Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.
Več:
Časopisni naslovi in njih ustreznost
Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem
Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.
Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih
Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?
Parlamentarni kanal in sodniška semena
Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote
Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi