Za več nehumanosti in brezčutja: o stereotipu lažne solidarnosti

Kakšen je namen avtorskega prispevka Urške Makovec, kolumne novinarke Planeta Siola?

Glede na njen političnoideološki pedigre pričakovano preigravati nekatere možne stereotipe o beguncih, ki naj rezultirajo v našem dvomu vanje. Novinarka je ustanovna članica Iniciative za svobodo govora, ki ne skriva svoje pripadnosti krogu SDS in svojega nasprotovanja vsemu, kar je videti kot sovražni govor, v imenu absolutizirane pravice do svobode govora. Hkrati je bila pravnica Primčeve Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki zagovarja stališča krščanske desnice in se aktivno bori proti pravicam istospolno usmerjenih.

Njen zapis je predvsem zanimiv, ker afirmira vedno bolj popularno demoniziranje solidarnosti, ki ga mnogi menda povsem napak čutimo do beguncev. Človekoljubje, empatija, humanost so nenadoma sovražnik, so odvečni občutki, s katerimi moramo pri sebi opraviti, se jih znebiti, zatreti in v sebi premagati.

O čemer se razpiše novinarka, je »poročilo s terena«, kjer se bo na svoje oči prepričala, da se dogaja dvoje: (a) kršenje naših lastnih pravil o varovanju meje (če bi jih ne kršili, bi beguncev v državo ne spuščali ali vsej ne tako množično) in (b) postavitve lažnih, kvazihumanih norm in socialnih pravic, ki jim po nepotrebnem sledimo.

Sploh slednji motiv je nekaj, kar je očitno v tistih, ki nam begunce rišejo kot prebrisane manipulante, nekulturne barbare ali celo teroriste, postal nekakšna stalnica: naša solidarnost in naša empatija do beguncev sta lažni, pehata nas v še večje težave, naša človekoljubnost do beguncev je zlagana. Nestrpneži ali politični nasprotniki beguncev motiv nenehno ponavljajo in nas svarijo pred izjemno nevarno možnostjo, da bi bili do beguncev preveč zaupljivi in preveč človeški.

Novinarke je begunce obiskala na ljubljanski železniški postaji (!), čeprav je imela na voljo na desetine lokacij ob meji. Njena prva opazka zadeva njihovo fizično kondicijo in izgled:

Nihče ni bil blaten, videlo se je, da njihova oblačila v zadnjem času niso bila premočena. Zdeli so se mi naveličani, ne pa tudi utrujeni ali neprespani.

Članek diskurzivno uporablja princip innuendo: venomer namiguje, da begunci niso v resnici takšni, kot si jih zmotno predstavljamo: utrujeni, premočeni, blatni, neprespani. Menda so čili, zdravi, suhi.

Kot da bi vsi resnični prizori, ki kažejo podobe blata, mokrote in bosonogosti bile medijska manipulacija – sploh epizoda prečkanja Sotle, ki se je resda zgodila kasneje.

Begunci so, nadalje, resda blago insinuacijsko, opisani kot špekulanti: denar morda ni njihov, ampak priberačen, pogovarjajo pa se ne, razen če jim ponudiš denar:

Ko skupinico mlajših vprašam, ali kdo govori angleško, me dekle (staro okrog 25 let) prosi za pet evrov za vozovnico, v roki pa že drži nekaj denarja – ne vem, ali naberačenega ali svojega. Ko sem jo vprašala, kam želi, in ko je videla, da ji denarja očitno ne bom kar tako dala, je le zamahnila z roko in nejevoljno odšla dalje.

Sledi krepitev stereotipa o špekulantskem in predrznem značaju beguncev: če ne dobijo vozovnice za Nemčijo ali Dunaj, godrnjajo, če jih vprašaš, zakaj so odšli od doma, ne želijo razumeti (z namigom, da neupravičeno ne razumejo besede »why«), zato, da bi ostali v Sloveniji, jih zelo zanima le plačilo za delo, in podobno.

Novinarka sicer nikjer ne zapiše ničesar, kar bi dalo slutiti njeno neposredno animoziteto do beguncev, česar v številnih novinarskih prispevkih ne manjka, vendar po drugi strani nesporno niza svoje empirične opazke v smeri sumov, ki naj podkrepijo začetno skepso o njih in predvsem dejstvo, da se nam ne rabijo posebej smiliti.

Na to nas navaja njen končni sklep, kjer stori nekakšen obrat proč od smiljenja: begunci se ji ne smilijo, ker bi bili v eksistenčni ali osebni stiski kot ljudje brez doma, na begu pred smrtjo, kot begunci z vojnih območij, ampak zato, ker jih razume kot zavedene in zmanipulirane:

Smilijo se mi ti ljudje predvsem zato, ker jih je očitno nekdo zavajal in jim natvezil pravljice o tem, kaj vse jih tukaj, v Nemčiji, na Švedskem, v EU čaka, in jih pognal na pot v dežju in mrazu, na kateri jih evropske države premetavajo sem in tja. In smilimo se mi sami, ker nasedamo pravljicam o navidezni strpnosti in humanosti.

Postavili smo si pravila o varovanju meje, ki jih gladko kršimo, in pravila o socialnih pravicah, ki jih za nobeno ceno nočemo kršiti, da morda ne bi izpadli nehumani, čeprav smo ob tem pozabili na dolžnosti. Samodestruktivno. Nimamo poguma, da bi reševali lastne težave.

Usmiljenje, reducirano na njemu nasprotno distancirajoče čustvo »smiljenja«, torej služi potrditvi ugotovitve, po kateri preprosto ne smemo povsem (ali zares) biti sočutni do beguncev – teza, ki je posebej novinarka ne razloži – in da smo ob tem žrtev lastne strpnosti in humanosti.

Kar potrebujemo, skratka, je vaja v brezčutju in nehumanosti. Ne, trditev je morda premočna: vsekakor potrebujemo več boja proti naši lažni strpnosti in lažni humanosti. Obe sta nevarni in zgrešeni drži, ki vodita nič manj kot do destrukcije nas samih in očitno, kot izpelje, tudi Evrope. Begunci si, očitno, prvega in drugega ne zaslužijo – biti strpen je nenadoma označena za pot v samoizničitev.