Kako razumeti, morda celo misliti komunikacijsko polomijo z napisom, ki ga je za emblem svojega zagovora finančnega ministra postavil, celo dobesedno, Miro Cerar?

Nesporno gre za bizaren piarovski in komunikacijski zdrs, pri katerem ni čisto prepoznavno, kaj je želel doseči. Prej je videti, kaj je z njim dosegel: posmeh pri državljanih, po socialnih omrežjih in delu medijev. Kontraproduktivni kiks skupaj z njegovimi nerodnimi pojasnili bolj kot kaj drugega nakazuje, da se je znašel v skorajda psihološki stiski.

Če poskušamo misliti njegov moto »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve«, naletimo na dvojno težavo. Kako dešifrirati semantiko preprostega natiskanega napisa, postavljenega med njega in novinarje? Je bil potiskan papirček mišljen kot pomožno sredstvo, s katerim bo svoje prazno in zrežirano reševanje ministra Dušana nadgradil v populistično duhovičenje in kvazi moraliziranje o narodovem značaju? Je poskušal z njim malce preusmeriti pozornost, ker je vedel, da njegov zagovor ministra ne bo dobro sprejet? Se je sploh s kom posvetoval o takšni gesti?

Moto je sestavljen iz treh misli in bolj zreducirano zgoščen ne bi mogel biti: vsaka je zaokrožljiva v en stavek in vsak od tem ima le po dve besedi. Zadnji dve sta povezani, med njima je vejica. Prva dilema je torej: v kakšnem oziru je Cerar elemente mislil skupaj? Je ideja v tem, da moramo povezati Slovenca, jamranje in iskanje rešitev v eno celoto, referirata drugi dve misli na »krvno sliko« Slovenca, kot si ga po novem predstavlja? Zelo verjetno.

Da polnokrvni Slovenec ne jamra, temveč išče rešitve, je Cerar premišljeno napisal na obe strani papirja. Po tistem, ko se je prvi novinar le opogumil in proti koncu konference vprašal, kaj točno pomeni razstavljeno bizarno sporočilo pred njim, je sledil še bolj bizaren odgovor: napis je obrnjen na obe strani, je dejal in pojasnil, da velja tudi zanj. Da ni sporočilo zgolj slovenskemu narodu, temveč tudi njemu: tudi on je Slovenec, ki ne sme jamrati.

Vsebinsko ga je razložil s še enim emfatičnim sklicevanjem: »To je naša prihodnost, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.«

Skratka, velja si prebrati, velja analizirati: na tem skromnem lističu je zapisana naša skupna prihodnost.

Kritika slovenstva

Germanizem »jamranje« je pogovorni izraz, zato je že po sebi redko uporabljen kot atribut slovenskega značaja. Nemški glagol »jammern« pomeni stokati in tarnati – toda kaj ima to opraviti z očitki dvema ministroma, Mramorju in Makovec Brenčič, ter prejemanjem nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost?

Bržkone je najverjetnejša razlaga iz konteksta konference, da kritizirano »jamranje« neposredno referira na »poskuse odstavljanja njegovih ministrov« – torej očitke njegovi ministrski ekipi dojema na tak podcenjujoč način.

V svojem nastopu je namreč na neki točki, že na robu izgubljenih živcev, Cerar ponovil neko novinarsko vprašanje in ga po svoje nadgradil. »Rušijo mi vlado, dobro ste rekli«. In pri tem navedel sindikate, občine, policijo.

Ko je začutil, da je njegova ocena prehudo konspiratološka, se je nekolikanj popravil. Zakaj in kako je rušenje vlade mogoče preoblikovati v diagnozo o jamranju Slovencev, ni čisto doumljivo, nekaj pa je le: te vrste kritika slovenskega narodnega značaja je močno nekorektna, ker tak značaj, tudi če je točno opisan, z očitki enostavno nima nič skupnega.

Interesi republike nad jamrarijo

Cerarjevo zapletanje v protislovnost najlažje razumemo, če pogledamo razlog, s katerim je pospremil očitno zrežirani in vnaprej dogovorjeni ponujeni odstop ministra. Razlog je »interesni«, tako rekoč državotvoren:

Ne sprejemam odstopa ministra Mramorja, saj bi odstop škodil interesom Republike Slovenije. Z njegovim ključnim vložkom nam je uspelo to, kar prej več let ni uspelo nikomur.

Če po svoje lahko sprejmemo premierjevo rezoniranje, češ imam odličnega ministra in ne morem si privoščiti, da ga odslovim, ima takšna navedba, kot je opozoril že Gorazd Kovačič, eno občutljivo napako: z njo je premier pokazal na nenavadno vago med razlogi, ki jih je Mramor ponudil kot razlog odstopa (»izgubljeno zaupanje državljanov«) in tistimi, ki se mu zdijo močnejši od teh (»interesi Republike Slovenije«).

V praksi to pomeni, da je zaupanju tujine, Bruslja in mednarodnih političnih in finančnih krogov dal prednost pred zaupanjem državljanov.

Ko imate predsednika, ki na ta način dezavuira voljo in prepričanje državljanov, ste nesporno stopili na nevarna pota. Izneverili ste se osnovam demokracije – ja, to je naslov priročnika, ki ga je spisal Cerar – in smisel ljudske volje podredili nekim nujno abstraktnim, od ljudstva neodvisnih zahtevam gospodarskih ali birokratskih centrov moči.

V tem smislu Cerar ne more reči »Slovenec sem«, ker volje Slovencev ne upošteva. Ne more reči niti, da ne jamra, ker je bila njegova defenzivna predstava obrambe ministra točno to: jamranje, kako hudo nam bo, če bo ostal brez Mramorja.

Bistvo njegove tiskovne konference pa je groteskno podobno zreduciral na iskanje zgolj ene rešitve: da mu vlada ne bi začela razpadati.

Od trojnega gesla ni ostalo, razen huronskega smeha, popolnoma nič: premier je kar na licu mesta demonstriral, da je on prvi, ki svojega mota ne jemlje resno.

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama: gre za piarovca brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, je etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

http://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

http://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Bile so solze. Po tistem, ko je tožilstvo nepričakovano glede afere z radarji umaknilo obtožnico zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja in trojico soobtoženih glede spornega posla z družbo Iskra Sistemi.

Solze tistega, zaradi katerega so se zgodile mariborske vstaje, pa še to iz razloga, zaradi katerega so se začele, namreč ravno postavitve radarjev, so za trenutek postavile pod vprašaj njihov smisel. Za Kanglerja ne: »To je bila gonja proti meni in verjetno gonja proti Janezu Janši.«

Pesnik bi lahko rekel, da se je v eni solzi zgostila resnica zlaganosti vsega, kar se je dogajalo okoli njih. Postala je medijsko posredovana emanacija resnice, ki je končno privrela na dan (ja, Kangler je seveda govoril o njej), začela je figurirati kot čisti dokaz teorije zarot, zlaganosti vstaj, režije stricev iz ozadja.

A tu je še ena težava. Govoriti o solzah je že, po sebi, običajno gesta tabloidne prakse – prikazovanje vsebin s čustvene plati z željo po involviranju čustev uporabnika medijev, bralca in gledalca. Kar hitro zaznamo že takrat, ko se uredniki in novinarji odločijo čustva postaviti v naslov. Pri Delu, 24ur, Večeru in še marsikje drugje so se: Kangler je zajokal. Stehtati niso zmogli kvečjemu, ali so to solze sreče ali trpljenja. Kot da bi od njih moralo biti odvisno naše dojemanje realnosti.

Ker se nas morajo naslovi čustveno dotakniti, je najlažje biti neposreden in uporabniku medija streči prav s čustvi drugih. Čustvenost zbudijo čustva. Kot rečeno, že v naslovih. Kakšno sporočilo so nam sploh želeli mediji servirati s tem, da je Kangler po umiku obtožnice proti njemu tako ali drugače zajokal?

Odgovor je verjetno silno enostaven: še sami ne vedo, lastne pozicije niso reflektirali. Ravno odsotnost mišljenja in interpretacije odpira prostore za tiho prevzemanje značilnosti tabloidnega diskurza, ki z velikimi koraki vdira tudi v polje resnega novinarstva.

Če nas želijo naslovi pritegniti, čustveno involvirati, zapeljati in privabiti k gledanju ali branju, neizbežno opuščajo vsebino in jo podrejajo formi. Čemur se podrejajo, so vizualna in formalna sredstva čustvenega zapeljevanja – tabloidnost in senzacionalizem na tem temeljita. Kanglerjeve solze nenadoma s tem postanejo sporočilne po sebi, še posebej, če jim ni dodan noben kontekst – omogočajo čustvovanje, identifikacijo, v širšem smislu emocije ponujajo prehod od osnovnega poslanstva, ki je informiranje, v sfero prostočasne zabave in čutenja.

Ne preseneča, da skoraj ni bilo nikogar, ki bi se tej dominaciji čustvene naracije uprl in jo nadomestil z nekaj poziva k bolj bistveni informacijski plati zgodbe, ki jo je prva začela izpodrivati. Tomažu Klipšteterju je uspelo dovolj neposredno opaziti, na kar opozarjam, in biti malce zoprn do svojih novinarskih kolegov:

Francu Kanglerju se rosijo oči, je bil prvi ponedeljkov novinarski »čivk« iz mariborske sodne dvorane. Solzavost nekdanjega župana Maribora je včeraj na naslovno stran umestil tudi časnik Delo.

Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. (…)

Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.

Novinarjeva tovariška kritika njegovih kolegov je tudi simptomalna. Zdi se, da je celo motivirala njegovo pisanje. Kar pomeni, da ga v komentarju ni vodil zgolj motiv analize neke odločitve tožilke ali posledice Kanglerjeve »oprostitve«, temveč najmanj tako intenzivno tudi nezadovoljstvo nad odzivnostjo drugih medijev. V tem ima popolnoma prav: solze niso in še bolj ne smejo biti prvovrstna novica.

Tabloidna narava medijev nas tudi intelektualno pasivizira, v njem se izgubljajo spomin in vrednote, zaradi nje zmaguje relativizem in instantno iskanje zadovoljitev naših lažnih medijskih potreb.

Ko bodo naslednjič pred kamerami jokali politiki, bi državljani smeli pričakovati več novinarske premišljenosti – ali celo poštenosti.

Dve slovenski televiziji, dva osrednja televizijska dnevnika danes – celo prva novica v njem – a dva novinarska svetova, ujeta v poročilo o domnevnem urjenju džihadistov v bližini Ljubljane leta 2014.

Izjemno hvaležna tema za tabloidne in politično inspirirane domače novinarje, kajti tako dobre priložnosti, da se preizkusijo v žanru medijske paranoje, v dolgočasni deželici ni ravno veliko. Se teroristi vojaško urijo blizu Ljubljane, ali morda tja hodijo zgolj na piknik s svojimi družinami? Razlika je, milo rečeno, velika.

Medtem ko je TV Slovenija ubrala novinarsko raziskavo, ki dokazuje, da se v okolici prestolnice ni odvijalo nič posebnega, le neobvezna družinska druženja, je POP TV odkrivala, da so se tam dobili najpomembnejši islamisti iz Avstrije in Slovenije z neposrednim kontaktom z vodjo Islamske države. In najbrž so se urili, kaj pa drugega. V prisluhih je nekdo bil ujet v razlagi, da je tam na voljo tudi orožje in da lahko streljaš. Končno smo postali tako rekoč teroristična metropola.

Obe televiziji sta poskušali v svojih prispevkih raziskati, koliko resnice je v omembi članka Die Presse, pri čemer so se pri drugi celo odpravili na Dunaj, da se sestanejo z avtorjem. Dve novinarski raziskavi torej s svojimi izsledki na koncu ne bi mogli postreči z bolj diametralno različnimi ugotovitvami. Dober in ilustrativen primerek, ko bi lahko analitično in poglobljeno izmerili, koliko je vredno slovensko novinarstvo in kaj ga dela za tako različnega.

Nacionalka se je na svoji spletni strani zadovoljila z pomirjajočim sporočilom v naslovu: » Hasanagić: Igrali smo košarko, nogomet in nekaj pojedli. Ni bilo urjenja.«  Komercialka je ugotavljala alarmantno stanje: »V Dolu pri Ljubljani so se sešli najbolj radikalni džihadisti, povezani z vodjo IS«.

Medtem ko je TV Slovenija v dolgem prispevku na koncu ugotavljala »rumeni nivo«, kot se je izrazil dopisnik Lojze Kos, spregovorila o »strahu Avstrijcev, ki ga je treba izvoziti in preusmeriti v Slovenijo«, se je POP TV prepustila domišljiji, kako pomembni ljudje iz teroristične celice tega dela Evrope so se sestali pri nas.

Za nacionalko je poročanje Die Presse »ostalo osamljeno«. V izbranih besedah njihovega dopisnika se je zgodila »medijska fatamorgana, ki jo je die Presse izvozila v Slovenijo«, novinarji TV Slovenija pa so pri izbranih strokovnjakih preverili in ugotovili, da ni verjetno, da bi se islamski borci urili v Sloveniji.

Pri POP TV je fatamorgana bila opisana do podrobnosti. Kot da bi bila naloga novinarstva izpolnjevati želje, občutke in strahove ljudi. Če jih je strah, jim je treba dati strah, da bodo zadovoljni:

Kako so avstrijski državljani bosanskega porekla povezani s slovenskimi islamisti?

Danes lahko tako prvič na podlagi poročila avstrijske obveščevalne službe BVT potegnemo najbolj jasno povezavo med vodjo Islamske države Abu Bakarjem Al Baghdadijem in slovenskimi islamisti.

Imamo torej šest avstrijskih državljanov: Mirsad Omerović oz. Abu Tejma je znan borec daeša in človek na vrhu avstrijske teroristične piramide. Je tudi eden glavnih evropskih rekruterjev za daeš in človek, ki skrbi za finance evropskih džihadistov. Bil je sodelavec Bilala Bosnića in član vehabijske skupnosti v Gorni Moači. Povezan je tudi z ugrabitvami  dveh mladih Avstrijk, ki sta izginili v Raki, avstrijski obveščevalci pa so prestregli njegove komunikacije s samooklicanim kalifo, vodjo samooklicane Islamske države.

V Dol pri Ljubljani so poleg članov Dunajske celice prišli še člani graškega islamskega društva Durkan. Gre za Halila Kasimogluja, ki je bil v prvem avtomobilu, Selmana Tajroskega, ki je bil voznik drugega avtomobila, v njem je bil tudi Arif Ademovski, ki se je ujel v prisluhe po telefonu, Suad Račević pa je bil v tretjem avtomobilu. Na srečanje pa je bil vabljen tudi brat Mirsada Omerovića, Selman, očitno prijatelj s člani društva El Iman.

Iz vsega tega je torej očitno, da imajo Avstrijci bistveno bistveno večje težave z radikalci, kot jih imamo Slovenci. Avstrijski obveščevalci so prepričani, da je to povezava med vrhom Islamske države in slovenskimi islamisti. Verjamejo, da so z El Imanom povezani trije Slovenci, ki so odšli na bojišče v Sirijo. Tam so se za skupine, povezane z Al Nusro, bojevali Jure Korelec, ki je v Siriji tudi umrl, Rok Žavbi, ki je povezavo z ekstremisti večkrat zanikal, in Boštjan Skubic, pri katerem so v hišni preiskavi našli ohišje raketometa.

Kakšna je pobližje videti cenzura na RTV Slovenija? Kateri motivi jo proizvajajo? Presenečenj ni, kot vselej je cenzura v pravem pomenu znamenje ideoloških bojev in stanj. Skozi njeno analizo jih lažje detektiramo.

Zadnji primer se navezuje na znano zgodbo minulega tedna – novinarka TV Slovenija Jelena Aščić je zaradi ene povedi v avtorski oddaji Utrip bila deležna žaljivega odziva na Twitterju. Postala je »kuzla lažniva« in »neintegrirana migrantka«.

En samcat stavek, ki je očitno najbolj vznemiril nekatere in aktiviral klasičen diskreditacijski potencial, ki ga slovenski del Twitterja premore v izobilju, se je glasil: »In medtem  ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«. Očitno je bil opis snovanja, skrit v nelagodni sintagmi »svoja vojska«, čemur v SDS pravijo nacionalna garda, preveč boleč, da se novinarke ne bi lotili čisto osebno in za nameček še z etnično motiviranim sovraštvom.

Povabilo v prispevek, ki ga potem ni bilo

Omenjeni Utrip se je odvil 23. januarja. Dva dni kasneje, v ponedeljek, je očitno uredništvo TV Slovenija načrtovalo, da o sovraštvu na socialnih omrežjih in še zlasti do svoje novinarke spregovori javno, v osrednjem televizijskem dnevniku. Ker sem bil, med drugimi, v nastajanje prispevka tudi sam vpleten in ker do tega trenutka nisem prejel nikakršnega pojasnila, sem se odločil, da svojo izkušnjo opišem na tej strani – predvsem zato, ker je dogodek, ki ga ni bilo, tako zelo pomenljiv za delovanje javnega servisa v tem trenutku.

Novinarka Tina Hojnik me je navedenega dne poklicala, pojasnila namero o prispevku na temo sovraštva in sovražnega govora na socialnih omrežjih in še zlasti v odnosu do novinarjev. Zanimalo jo je, kako točneje opredeliti govor do njihove novinarke. Ob mojem je želela slišati še pravno mnenje g. Matevža Krivica. Ekipa TV Slovenija je nato zelo hitro prispela v kraj, kjer živim, in posnela za približno pet ali šest minut mojih stališč. Nekaj podobnega je storila še s Krivicem, s katerim sem naslednji dan govoril.

V svoji izjavi sem pojasnil, da je sovražni govor v Sloveniji praktično nepreganjan, ker je tudi nejasno definiran, da je, nadalje, naše tožilstvo glede njega praktično neodzivno, da bi v primeru Jelene Aščić sam raje govoril o žaljivem in diskreditacijskem diskurzu, da se velik del sovraštva generira s pomočjo slovenske politike in nekritično prenaša po socialnih omrežjih predvsem z njeno pomočjo.

No, prispevka na to temo v dnevniku ali kjerkoli drugje nikoli ni bilo. Tudi nobenega podobnega drugega ne. Se dogaja? Se. Vendar ne v takih zelo posebnih okoliščinah.

Komunikacijske navade našega javnega zavoda

Uredniki in novinarji TV Slovenija so tisti dan verjetno mislili zelo resno. Želeli so, vsaj nekateri med njimi, zaščititi svojo kolegico. Toda v dnevniku so nato na kratko predvajali le 30 sekundni posnetek s stališčem Uredništva informativnega programa TV Slovenija – z obsodbo »sovražnih in žaljivih odzivov« na Jeleno Aščić. Voditelj je prebral nekaj stavkov stališča in na kratko so pokazali grafični izsek iz izjave.

Takoj mi je bilo jasno, da je bil to izhod v sili. Da gre za veliko verjetnost obstoja nekega posebnega razloga, zaradi katerega so integralni prispevek vrgli v koš. Toda kakšnega?

Naslednji dan sem pisal novinarki Hojnikovi s kratkim vprašanjem, ali je bil prispevek predvajan. Pojasnila nikoli nisem prejel. Dan kasneje pa še odgovorni urednici informativnega programa Jadranki Rebernik. Tudi tega odgovora, nekam pričakovano, ni bilo:

Spoštovana ga. Jadranka Rebernik,

predvčerajšnjim (25.1.16) me je poklicala vaša novinarka Tina Hojnik, da bi pred kamero spregovoril o problematiki sovraštva na spletu ali širše – povod je bil nedavni tvit, usmerjen proti še eni vaši novinarki, Jeleni Aščić.

Mariborska ekipa je kasneje moj komentar posnela, podobno je posnela tudi kolega g. Matevža Krivica. Po kratkem pogovoru z njim pa sem včeraj ugotovil, da noben od naju ni videl prispevka, ker ga ni bilo – v dnevniku istega dne ste predstavili le kratko izjavo aktiva novinarjev glede tega.

Ga. Hojnik se na mojo poizvedbo ni javila, zato bi rad od vas izvedel, ali bo prispevek objavljen, če bo, oziroma zakaj ne bo, če ne bo.

Lepo pozdravljam, Boris Vezjak

Žal moram povedati, ne prvič, da sem na takšne ignorantske komunikacijske odnose že navajen – tudi takrat, ko se na RTV Slovenija uradno obračam s pritožbami glede njihovih programskih kiksov. Moja edina tolažba sta v tem primeru oba varuha pravic gledalcev in poslušalcev, Miša Molk in Lado Ambrožič. Onadva sta namreč plačana, da ju ignorirajo.

Po lastnih zatrjevanjih sta si populila že vse lase in tudi njuno javno protestiranje proti vodstvu hiše nikoli ni zaleglo. Skratka, RTV je pač država v malem – obstaja zaradi sebe, ne gledalcev ali poslušalcev. To vam takoj in vselej dajo jasno vedeti. Zakaj bi bil sam izjema?

O razlogu cenzure

Seveda je izpričani molk, pa še tako konsistenten povrhu, zbudil mojo radovednost. Zato sem po svojih kanalih poskusil poizvedeti, kaj se je tistega dne v resnici zgodilo. Več virov mi je povedalo skoraj enako zgodbo, zato ji kar verjamem: prispevek so želeli objaviti in ga v celoti pripravili. Vendar je prišlo do uredniške zahteve, da morajo vanj vključiti še stališče Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) in njihovega predsednika Tina Mamića. Zelo pričakovano je temu »uravnoteževalnemu principu« sledila tudi vsebina: Mamić je bil domnevno v svoji izjavi tako zelo nesramen do Jelene Aščić, da se je na koncu avtorica prispevka odločila, da ga ne vključi.

Ker je vztrajala pri svojem, so se menda uredniki in neka teta iz ozadja zedinili, da brez predsednika ZNP prispevka pač biti ne more: ne glede na to, kako žaljiv je bil do njihove novinarke. Zato so ga raje v celoti vrgli v koš.

Koliko je vreden princip uravnoteženosti

Diskurz o nujni uravnoteženosti v medijih je na novo pogrel in ohranil pri življenju radiotelevizije edini avtor zakona o njej, Branko Grims. Zvenelo je smešno in še vedno zveni, ampak tako je. Zakon o RTV Slovenija je preživel dve testiranji na referendumih, leta 2005 in 2010. Obakrat se je ljudstvo priklonilo Janševemu poslancu in njegovim medijskim idejam. Če narod želi politični servis, potem ga pač ima.

V cenzuriranem prispevku, ki ga ni bilo, so njegovi kreatorji kar dvakrat poskrbeli za slabo razumevanje principa uravnoteževanja, absurdnega že po svoji naravi.

Naj pojasnim prvo nekoherenco pozicije urednikov: prispevka s poanto solidarnosti do svoje novinarke pač ne moreš začiniti z nasprotnim mnenjem o nesolidarnosti. Predstava televizijskih šefov je torej, povedano dovolj plastično, takale: imeti moramo izjavo o Jeleni Aščić, v kateri nekdo obsoja trditev, da je kuzla lažniva. Zraven pa moramo dali še nasprotno, v kateri nekdo pravi, da je. Ali vsaj, da je imel nekdo dobre razloge kaj takega reči. S tem bo principu enakovrednih nasprotnih mnenj zadoščeno. Že, toda za kakšno ceno?

Naslednja nekoherenca zadeva istovrstnost povabljencev v oddajo: zakaj so želeli uredniki uravnotežiti prispevek, v katerem nastopava jaz in Krivic, s stališčem nekega politično profiliranega novinarskega združenja? Vsebinsko očitno iz pričakovanja, da potrebujejo nekoga, ki bo do njihove novinarke dovolj kritičen! Formalno pa smo doslej bili navajeni, da se z ZNP kvečjemu uravnotežuje stališče DNS. Ali obratno. Vsaj v mandatu Janševe oblasti je bilo striktno tako.

Iz dikcije izjave DNS pa lahko razberemo, da je ta nastala dan kasneje in v njej se skupaj s sindikatom zgolj priključuje obstoječemu mnenju: »Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije se pridružujeta včerajšnji izjavi uredništva Informativnega programa Televizije Slovenija, v kateri ta najostreje obsoja sovražne in žaljive odzive na oddajo Utrip in avtorico zadnjega Utripa Jeleno Aščić.« Če so morda tisti dan le posneli kakšno izjavo predstavnika DNS, ne vem.

Lažna solidarnost in nova uredniška cenzura

Dogodek s cenzuro je ilustrativen za trenutne politično-ideološke dileme, ki evidentno močno tarejo vodilne na TV Slovenija. Kardinalni motiv je vedno isti: najmanj, kar je, je to, da se ne smemo zameriti nobeni politiki. Tudi takšni, ki seje sovraštvo. Od nje smo vendar odvisni!

Če pustimo ob strani, da ima javni zavod kar veliko časa in denarja za angažma novinarjev in terenskih ekip za prispevke, ki jih nato ne objavi, če zanemarimo dejstvo, da v prazno gnjavijo državljane za stališča, potem pa jim ne privoščijo niti pojasnila, kaj šele opravičila, ko jih ne objavijo, se v njem razgalja predvsem zlaganost solidarnosti do svoje lastne novinarke.

Še en dokaz. Po mojih podatkih bomo jutri, v novem sobotnem Utripu, lahko videli, kakšna je ta zlaganost v resnici: načrtujejo, da se bodo gledalcem opravičili za novinarkin spodrsljaj v prejšnjem. Kako bodo to storili, bo seveda poučno spremljati. In da »kuzle lažnive« nikoli več ne bi mogle reči kaj nepredvidenega, bodo uvedli še redno uredniško pregledovanje prispevkov v sicer avtorski oddaji – »eni redkih v programih RTVS«, kot so se celo sami izrazili v zadnji izjavi. Kar lahko pomeni le, da svojim novinarjem več ne zaupajo in da niti sebe več ne jemljejo resno.

Današnji Utrip (30.1.2016) smo številni z zanimanjem pričakovali. Ne zaradi siceršnje vsebinske plati, bolj zaradi napovedanega opravičila in popravka po tistem, ko je bila avtorica prejšnjega, Jelena Aščić, deležna huronskih žalitev in ogorčenja zaradi svojega nedolžnega stavka o »Janševi vojski«. V kontekstu cenzure prispevka o sovraštvu do novinarjev in širše sem že podrobneje pisal.

Pričakovanja so se uresničila, govorice so bile točne: uredniki TV Slovenija so v dodatku oddaji izpeljali nekaj, kar je videti kot popravek ali opravičilo. Tehnično vzeto pa ni nič od obojega. Naj pojasnim.

Anticipirana dilema je bila, ali bo to bolj njihovo lastno opravičilo, s katerim se bodo distancirali od novinarkinega stavka: z njim je v prejšnjem Utripu pospremila njegovo idejo o ustanavljanju nacionalne garde. Druga možnost uporabe je klasičen popravek, ki ga želi ali zahteva prizadeta stran. Kdo torej? Sam Janez Janša ali morda, v širšem smislu, njegova stranka SDS.

Če si ogledamo približno enominuten popravek, ki so ga ločili od Utripa in objavili po odjavni špici, v njem ne najdemo nujnih elementov ne opravičila in tudi ne popravka. Ker izjava spominja predvsem na slednjega, se je treba zavedati, da njihovo objavljanje regulira Zakon o medijih.

Če je odgovorna urednica presodila, da sta bila s stavkom Jelene Aščić prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa – takšna je uradna dikcija – potem mora na njihovo pobudo takšen popravek objaviti. Težava je v tem, da iz prikazanega ne moremo vedeti, ali se je to res zgodilo.

Popravek namreč ni podpisan. Še huje, po tretjem odstavku 27. člena istega zakona mora vsaka objava biti jasno označena kot popravek, lahko pa tudi z oznako »prikaz nasprotnih dejstev«. Razen tega mora vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek oziroma oddajo se nanaša.

Utripov popravek pa izpušča oba navedena elementa in zato povzroča že komične učinke: predvsem ugibanje, kdo je njegov avtor.

V začetnem delu je citirana trditev »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, ki je nato označena za neresnično in pospremljena z zanikanjem: »Vodja opozicije ne snuje svoje vojske«.

Temu sledi tehnična razlaga o »podrejenosti« nacionalne garde Slovenski vojski skozi citat Aleša Hojsa, kar naj bi mehanično dokazovalo, da ta ne bo »zasebna«.

Na koncu je dodan še stavek o predstavitvi ideje o nacionalni gardi, za katerega je povedano, da »smo ga obširno predstavili«.

Kdo je ta prva oseba množine, kdo je ta neimenovani »smo«?

Seveda lahko domnevamo, da nam to pojasnjujejo v stranki SDS, vedeti pa zanesljivo tega ne moremo. Samoumevnost, s katero se pozicija izjavljanja tistega »smo« vpisuje v register vodstva TV Slovenija, nenadoma briše razliko med pozicijo njenih urednikov in domnevnega uveljavitelja pravice do popravka.

Kakor da bi bili na nekakšni Janševi televiziji, kjer »smo« prepoznavo denotira »naše« občestvo – kdo ga tvori, ni treba posebej razlagati. In ker ni, podpis pod popravek smiselno ni potreben.

Na koncu lahko zgolj ugibamo, ali so, čeprav so bili vsem na očeh, na nacionalki zgolj diletantsko in mimo zakona izpeljali popravek. Možnost, ki bi si je morali želeti, kajti njena alternativa je precej hujša in tiči v spoznanju, da je njegova vojska bistveno širša, kot smo domnevali in bili pripravljeni tajiti.

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

Po debaklu, ki so si ga privoščili odgovorni uredniki TV Slovenija, zdaj sledi še en: v prejšnjem zapisu sem pokazal, da je bil popravek domnevno spornega stavka Jelene Aščić v Utripu po sebi nezakonit. Podobno so menili tudi drugi, npr. Marko Milosavljević.

V njem, med drugim, ni bilo prepoznavno naznačeno, da gre za uresničitev zahteve po popravku, za nameček pa ta ni bil niti podpisan.

Prva oseba množine se je tako iz ust stranke SDS brala oziroma slišala kot stališče vodstva RTV Slovenija.

Danes so si verjetno isti odgovorni uredniki privoščili še en komični vložek: na lastno pest so šli spreminjati popravek v spletnem arhivu oddaje.

Ne pomnim, kdaj bi nazadnje videl, da se oddaje na ta način »retušira«: to preprosto pomeni potvarjanje že predvajanje vsebine za nazaj.

Prebrani popravek so zdaj opremili z naslovom, kar je bil očitek, prav tako so ga podpisali s »Služba za odnose z javnostmi SDS«.

Tole je že tretji kiks v nizu zgodbe o Jeleni Aščić in njenem Utripu: sprva so celoten prispevek vrgli v koš, nato so kiksnili pri popravku, trenutno pa delajo popravek popravka kar v arhivu oddaje in s tem spreminjajo njegovo predvajano vsebino. Nazadnje sem takšne poskuse revidiranja zgodovine (v tem primeru vsebine oddaj) videl v zgodbah o severnokorejskih retušah fotografij. Zdaj bo nekdo moral ugotoviti, koliko oddaj za nazaj so na javnem servisu v arhivu že popravili in kaj jih je pri tem vodilo.

Ali bodo v naslednjem Utripu tak popravek popravka tudi predvajali, bomo seveda lahko preverili.

Korekcija v recepciji nestrpnosti in sovražnega govora, ki je vredna dodatne notice: čeprav se je še včeraj zdelo, da politiki ni mar zanju, poskuša Uroš Slak v svoji oddaji predstaviti priložnostno obsodbo predsednika vlade kot velik dosežek.

Govorim o kratkem stališču Mira Cerarja, ki ga je med desetimi drugimi rečmi namenil že drugi »inscenaciji« prašičjih glav na lokaciji izgradnje Islamskega centra v Ljubljani. Dejal je, da je nov poskus zastraševanja manjšinske muslimanske verske skupnosti »vsega obžalovanja vreden«, po njegovih besedah pa moramo imeti kot družba do takšnih dejanj ničelno toleranco in pri tem brezpogojno vztrajati.

Prva novinarska pristranost je torej takšna: ne, politika od začetka begunske krize ni obsojala z njo povezanega naraščanja sovraštva in nestrpnosti. Niti v primeru Erlah, niti v primeru Zlovenije in česa tretjega. Še več, politiki so bili k obsodbi večkrat pozvani, odzvali se niso. Pri tem so jim pridno pomagali novinarji sami s svojo cenzuro.

Če se je predsednik končno zganil, če se je pred tem zganil enako mimogrede tudi predsednik republike, je to morda pohvalno, ampak izjemno zakasneli reakciji ne bi smeli ravno aplavdirati, še manj pa kar spregledati zapoznele reflekse.

Slakova obravnava v oddaji »24ur zvečer« je dodatno intrigantna iz še enega povoda. V njej je na sledi zadnje izjave Zbora za republiko pogovor v studiu »uravnotežil« s predstavnikoma dveh verskih skupnosti. Nenadoma je nestrpnost postala eksplicitno versko usmerjena in porazdeljena na dve strani, proti muslimanom in proti katoličanom. Se je zgodilo nekaj, kar smo spregledali?

Ključ za harmonizirano in razširajeno obravnavo verjetno tiči v omenjeni izjavi, v naslednjem njenem delu:

V Zboru za republiko izražamo zaskrbljenost zaradi nekaterih najnovejših incidentov, ki so povezani z ideološko in versko nestrpnostjo. Predvsem obsojamo omalovaževanje in skrunitve verskih ustanov. V zadnjih mesecih se je zvrstilo več deset napadov na župnišča katoliške cerkve. Med drugimi zasluži obsodbo tudi provokacija (z živalskimi deli) na gradbišču novega ljubljanskega muslimanskega svetišča. Zbor za republiko opredeljuje te napade kot alarmantne posege v individualno in kolektivno versko svobodo, ki jo zagotavljata slovenska ustava in evropska listina o človekovih pravicah. Z njimi smo pred 25 leti utemeljili novo državo.

Zaskrbljeno opazujemo tudi dogajanje, ki je naperjeno proti svobodi izražanja in svobodi tiska, proti kritičnemu razmišljanju in medijski pluralnosti. Obsojamo napade na medijske hiše, kot sta Reporter in POP TV, ki so jo označili kot judovsko, celo kot “hudičevo televizijo”, in poškodovali njena vozila.

Novi predsednik Zbora za republiko, France Cukjati, na prvem mestu ne omenja zaskrbljenosti zaradi dogodka ob izgradnji Islamskega centra. Preseneti raje z ugotovitvijo o »več deset napadih na župnišča katoliške cerkve«. Čeprav ne bi rad dvomil o podatku, se vseeno sprašujem, zakaj v teh zadnjih mesecih ob takšni množičnosti dogodkov ne vemo več. So zatajili mediji, je informacija točna? Je bila prašičja glava povod, da se najprej izpostavi nestrpnost do kristjanov, o čemer priča nakazani vrstni red?

Naslednja težava je hitropotezna retorika, s katero so postregli Janševi medijski sateliti, ki so takoj in nemudoma našli krivca za požig poptevejevih reporterskih avtomobilov in ga enoznačno pripisali nekemu slovenskemu muslimanu. In to že nekaj ur po dejanju! Ob tem so celo za svoj vir navedli STA, čeprav tam takšne krivdne povezave niso nikjer zapisali.

Vprašati bi se morali, kakšen status ima obsodba sovraštva in sovražnega govora do muslimanov v kontekstu, ko ga postavljamo ob bok drugim verskim skupnostim? Drži, nobenega dvoma ni, da je treba versko svobodo ščititi, in to na enakopraven način. In preganjati storilce kaznivih dejanj. Pohvalno je tudi, če ena skupnost pri tem podpre druge in vse nastopajo složno. Ne bi pa smeli pozabiti, da se v tej begunski krizi napada predvsem muslimane in ob tem največkrat svari pred izgubo krščanskih in judovskih korenin Evrope, ki nas menda čaka.

Katoliška cerkev je že pokazala svoj dvolični obraz. Potem ko se je zdelo, da bo obsodila besede murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, jih je na tiskovni konferenci kasneje izrecno podprla. Kaj je že dejal škof? Da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«. Reminiscenca je jasno letela na begunce in končno muslimane, ki tu že živijo.

In tako so prašičje glave postale priložnost, kjer imamo dobre razloge dvomiti, da je nestrpnost grajana na enake in enakovredne načine. Prej bi smeli skleniti, da postaja diskurz o njej rahlo zlorabljan na način, kot sem ga opisal.

Več:

http://vezjak.com/2015/11/29/medijsko-sovrastvo-do-islama-in-vzniki-nasilja/

http://vezjak.com/2015/11/03/zakaj-bi-zmago-jelincic-lahko-vodil-slovenske-skofe/

http://vezjak.com/2015/10/25/katera-stalisca-o-beguncih-ne-pridejo-v-medije/

Za enega redkih kritičnih pogledov, ki prihajajo od znotraj in merijo na stanje v lastni hiši, je poskrbel novinar Večera, ne prvič.

Dilema je torej: kaj je tisto, kar omogoča mehčanje koncepta medija, njegovega poslanstva, vizije? Je mehčanje tu prešibka oznaka?

V primeru Večera je to evidentno vedno bolj lastnikova agenda, srhljiva po svoji usmeritvi:

Novinar Večera Vasja Jager je izpostavil potrebo po usmerjenem uporu proti sistemu, ki legalizira zlorabo medijev. Kot enega ključnih problemov vidi v tem, da lastniki ne razumejo temeljnega koncepta medijev. Kot primer je navedel Večer, ki po njegovih besedah pod novimi lastniki ni več časopis, ampak poslovna priložnost. “Lastniki so ga spremenili v oglaševalsko platformo za svoje siceršnje dejavnosti,” je dejal.

Se pravi: medij ni več namenjen obveščanju javnosti in razvijanju kritičnega državljanstva, uresničevanje nekega javnega interesa, ni več sredstvo, s katerim bralca seznanjamo z dogodki doma in v svetu, temveč je predvsem en velik oglas za druge storitve, ki jih opravljamo. Ostalo pa mimogrede.

Kako naj bi tekel »upor proti sistemu«, ki legalizira instrumentalno zlorabo Večera in podobnih? Je takšna gesta res samo rezultat neznanja in nerazumevanja, kot je nakazano, ali pa morda lastniki zelo dobro vedo, kaj želijo doseči, a se na poslanstvo pač gladko požvižgajo?

Glas Vasje Jagra se zdi osamljen. Nekateri Večerovi uredniki izrecno pišejo in govorijo nasprotno: kaj pa je narobe, če se pri nas ukvarjamo tudi s kulinariko in turističnimi agencijami? Z dvema razlagama: ker s tem ni nič narobe po sebi. In še: ker pač moramo preživeti.

Ali je teza o oglaševalski platformi točna, imamo priložnost dnevno spremljati.

Mariborski župan dr. Andrej Fištravec se je ne le nedopustno izrazil v podporo keltskemu križu po nogometni tekmi, o čemer sem prvi pisal na svoji strani, kasneje je v izjavi za Večer svojo pozicijo tudi utemeljeval kot pravilno. Mariborski časopis je namreč poskušal raziskati, kaj na različnih mestnih pročeljih počnejo neonacistični grafiti.

Danes, ko se je v Novem mestu pojavil keltski križ z dodanimi neonacističnimi simboli, bi zato smeli reči, da je sama sreča, da se to ni zgodilo v Mariboru. Križ je namreč isti:

Pri Večeru so terjali njegova dodatna pojasnila za začetna smela stališča, da »križ ni simbol, ki ga v Evropi preganjamo« oziroma da so to »pač neki neizobraženi in nekulturni delegati Mednarodne nogometne zveze, ko ne vejo, kaj je keltski križ«. Zapisali so:

Bolj podrobno tokrat pojasni tudi svojo interpretacijo keltskega križa. Keltski križ zanj ni niti nacistični niti neonacistični simbol. “V Evropi obstajajo nogometni klubi, ki keltski križ uporabljajo kot svoj simbol. Kako so pa delegati Uefe razumeli keltski križ na stadionu Ljudski vrt, je stvar njihove interpretacije. Dodajam še, da je interpretacija neustrezna, zato sem jo kot takšno označil v pogovoru. Dopuščam pa možnost zlorabe različnih oblik križa v različnih kontekstih. V primeru stadiona Ljudski vrt tega konteksta ni bilo,” trdi Fištravec.

Župan ni za neustrezno označil interpretacijo, spravil se je tudi na delegate, ki so kaznovali klub: rekel jim je, da so nekulturni in neizobraženi.

Celo relativistično apeliranje na subtilno obravnavo problematike navijaških subkultur si je privoščil, saj lahko v nasprotnem primeru pride do vsemogočih zlorab: »Spomnil bi samo na tako imenovano naci-punk afero, kjer se je skušalo na punkersko subkulturo nanesti predznak nacizma in neonacizma.«

Pri nazi-punk aferi je šlo za družbeno represijo in opresijo, ko je del vladajoče komunistične elite želel zatreti punkersko dogajanje kot preveč nevarno ali provokativno. Leta 1981 je zato prihajalo do racij, zaslišanj in nasilja do punkerjev na podlagi lažnega pripisa nekakšne nacistične ideologije, ki ji menda ti sledijo.

Primerjati uporabnike nacistične ikonografije na nogometnih stadionih širom Evrope danes s pregonom punkerjev, svariti pred prehitro stigmatizacijo »subkultur« pomeni ne samo postavljati se v bran njenim uporabnikom, jih slikati kot žrtev, temveč tudi uvesti zelo zgrešeno analogijo. Pregon prepoznavnih ali kriptosimbolov nacizma s strani mednarodnih nogometnih organizacij izvira iz presoje, da gre res za njihovo promocijo.

Če bi želel Fištravec ubraniti svojo pozicijo, bi moral UEFA v splošnem prepričati, da se moti, ker je nekulturna in nerazgledana – in to ne zgolj v primeru mariborskih Viol, temveč nasploh. Vsakič. Njegova trditev namreč ne more biti, da je mariborski primer kakšna izjema. Ne, on meni, da so nogometni delegati v globoki zmoti ves čas. Primer iz Stožic (ne iz Ljudskega vrta, kot pove) se v ničemer ne razlikuje od drugih.

Če sklenem: če župan Mariboru keltske križe zagovarja, storimo vsaj vse, da tistega v Novem mestu obsodimo. Tale igra je namreč prenevarna.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/13/mariborski-zupan-zagovarja-neonacisticne-simbole/

Svet na Kanalu A je informativna oddaja na Kanalu A. Na sporedu od ponedeljka do petka, kot pravijo. Njen integralni del je tudi »dnevnik«, torej »Svetov dnevnik«, redna rubrika.

Zadnjo so namenili Francu Kanglerju, ga poimenovali z vzdevkom »Štajerski Putin« (priimek so raje dali v narekovaje) in nato predvajali skoraj 10 minut dolg prispevek o tednu, ki so ga preživeli z njim.

Kdor si ga bo ogledal, si bo nujno zastavil nekaj vprašanj. So ob tem kršili kakšna novinarska načela, je prispevek pristranski, ga kaj razbremenjuje dejstvo, da je predvajan na mediju, ki mu ni tuj tabloiden pristop?

Ne more biti dvoma, da je desetminutna reportaža o Kanglerju narejena na njemu izjemno naklonjen način. Novinarka Mojca Hanžič se je na vseh točkah svojega druženja z njim trudila predstaviti »gotofega« bivšega župana prikazati kot človeka številnih ljubkih karakternih značilnosti, privlačnih hobijev, duhovitega človeka narave in pristnega stika z zemljo, kot krivično žrtev političnih spletk, ki ostaja heroj ljudskih src in, last but not least, pri sebi zelo intenzivno razmišlja o ponovnem vstopu v politiko. Presenetljivo v dolgem in zelo osebnem prispevku ne nastopa le njegova družina, na katere veliko trpljenje se Kangler zelo rad sklicuje.

Beseda volivcev in novinarjev

Zelo indikativno, če se poglobimo v diskurz, je že osnovno besedilo vabila, s katerim so uvedli prispevek. Zapisali so:

Svetov dnevnik s Francem Kanglerjem

Vsaj 10 kazenskih ovadb. Enkrat je bil obsojen, dvakrat oproščen. Zadeva “radarji” je padla, dokazov, da bi bilo s poslom kaj narobe ni bilo.

Pa vendarle, Evropska prestolnica kulture in Univerzijada, pa ostali posli so njegova zapuščina.
Nekateri ga ne marajo, drugi pač. Vedno so eni za in drugi proti.
Razlog, da smo po padcu glavne zadeve proti Kanglerju preživeli teden z njim.
In naj vas dnevnik ne jezi:) Glavno besedo imajo vedno volilci in sodstvo.

Avtor uvodnega teksta se torej trudi z »relativizacijo«: uvodoma pove, da kazenske ovadbe padajo in da v poslu z radarji ni dokazov po nezakonitem delovanju. Nato preide na »ostale posle«, domnevno pohvalne za Kanglerja: EPK in Univerzijada. Pri tem res nima srečne roke – no, morda je niti ne želi imeti – kajti gre za neuspešna projekta, od katerih je drugi prešel v popoln debakel.

Relativizacijski manever nato avtor nadaljuje z uvedbo univerzalne teze o psihološki naravi človeka: eni smo si všeč, drugi si nismo, kar velja tudi zanj. Da bi podkrepil njeno veljavnost, simptomalno uvede trditev, ki začenja s prislovom »vedno«: eni bodo vedno proti. Ker jim pač Kangler ni všeč. S tem nam evidentno sugerira, da takih, ki bivšega župana ne marajo, nimamo dobrih razlogov jemati preveč resno.

Nato sledi omemba povoda za nastanek dnevnika. In res, padec »glavne zadeve« je razlog, da je nastal prispevek. Zveni kot napoved rehabilitacije, ki jo končno preventivno pri Svetu na Kanalu A zaključijo s predvidevanjem: naj vas naš dnevnik ne jezi. Toda zakaj se to zdi avtorju pomembno reči? Zakaj bi lahko po njegovem bili jezni?

Seveda zato, ker bo prispevek, k čigar ogledu vabijo, Kanglerju naklonjen, proti čemur je večinsko mnenje. Česar se avtor očitno zaveda in lahko smo mu hvaležni za odkritost. V podporo agendi »jezljivosti« navedene še kronska argumenta, ki jima res ne moremo oporekati (na to dejstvo tudi stavi), spoštovanje volje volivcev in sodišč.

Rezultat naslednjih volitev

Začetno besedilo torej razgalja veliko tega: pisci uvoda so se kar dobro zavedali, da bo njihov prispevek dojet kot pristranski. Da bo koga spustil zgroženega in besnega. Seveda so imeli dobre razloge, zato jim lahko kar verjamemo: res je že skoraj pocukrano takšen. Na trenutke je videti kot poceni promo material pred volitvami.

Mojca Hanžič je tu morala močno razočarati svoje šefe, a jih očitno ni. Generalni direktor Pro Plusa Pavel Vrabec je pred nekaj leti oddajo Svet opisal kot izdelek, ki se odlikuje  s pokončno, neopredeljeno in objektivno držo (Siol.net, 30. 3. 2010). Zelo nenavadno, potemtakem, če se že v napovedniku hvalijo z nečim, kar neopredeljenosti ne jemlje za vodilo.

Če odštejemo neizbežno tabloidnost in apeliranje na čustva, ki jih s sabo prinaša že sam žanr druženja z intervjuvancem, je omenjeni prispevek še vedno bolj videti kot produkt propagandistične akcije.

Neprijetnih vprašanj v njem ni, vizualne podobe in scene so skrbno izbrane na način, da Kanglerja slikajo v najbolj simpatičnih odtenkih: kot prizadevnega kmeta in ljubitelja živali, mojstra borilnih veščin, kot odličnega strelca, ki novinarki deli inštrukcije, tako da sama začne dobro streljati, skrbnega lovca v opazovalnici na nočnih pohodih, človeka stoterih prijateljev, ki ga radi pozdravijo na ulici, njemu pa se, ko mu novinarka izjave podpore pokaže kar na mobitelu, znova orosijo oči.

Kanglerja, ki zaradi pogroma menda ni mogel najti službe, dokler na Radiu Ptuj niso prepoznali njegovih nespornih referenc pri pridobivanju evropskih sredstev (odvzeta diploma zaradi plagiatorstva očitno ni bila ovira), navadni ljudje pa ga še vedno naravnost obožujejo, ker je toliko tega storil za mesto. Novinarka ves čas asistira pri podajanju teze o »resnici, ki prihaja na dan«, dokler prispevek ne izzveni v smeri prikaza človeka, ki je ultimativna žrtve vseh, ki so se spravili nanj.

Naj pride zopet nazaj

Vrhunec prispevka je nesporno dvojni prikaz »uličnih« mnenj o Kanglerju – na dveh različnih točkah prispevka – ko ga poskuša novinarka razveseliti. Kako ne bi bil dobre volje, od sedmih predvajanih mnenj jih je šest nadvse pohvalnih, tisto preostalo, dveh mladenk, pa je zgolj pogojno negativno. Dejali sta namreč, da ga ne poznata, da pa sta slišali, da je bil »gotof«.

Kaj je preostalih šest intervjuvancev povedalo? Da je bil odličen župan, da je vse zrihtal, da bi ga takoj podprli in volili, »toliko kot je on naredil za Maribor, ni še noben«, »vse najlepše o njem«, »naj pride zopet nazaj«, ovadbe sploh niso moteče, ker »v Sloveniji ga ni župana, da nima ovadbe«, če bi se vrnil nazaj, »bi ga volil«.

Skratka: če je to novinarska objektivnost, potem je rezultat naslednjih volitev že znan: volilo ga bo najmanj šest od sedmih občanov.

Putin in Mariborski utrip

Mojca Hanžič, sicer že prepoznala kot kršiteljica kodeksa v razsodbah NČR, je bila leta 2012, torej v letu začetka vstaj,  20-odstotna lastnica podjetja Mariborski utrip.

Mariborski brezplačnik je, kot je zapisala Nina Ambrož v Večeru, deloval proobčinsko, vanj so kolumne občasno pisali celo župan in podžupani, torej sam Kangler.

Kanglerjeva brezplačniška inovacija je temeljila na direktnih oglasih in piar člankih mariborskih javnih podjetij (Snaga, Mariborski vodovod, Nigrad, Pogrebno podjetje Maribor, itd.). Lokalna tradicija v izdajanju političnih brezplačnikov – tu sta se kovala tudi Slovenski tednik in Ekspres – se je s tem nadaljevala.

Gospodinjstva pa so nehala prejemati časopis decembra 2012, ravno v času vstaj. Podjetje, ki ga je izdajalo in sta ga vodili Simona Lobnik Ambrožič in Jerneja Lobnik, je takrat razglasilo insolventnost.

Če sklenem: edina enigma, na katero nismo odgovorili, je novinarska in uredniška izbira epiteta »štajerski Putin« za njihovega intervjuvanca. Malce dvomim, da so želeli s tem priznati svoje občutke o medijskem pokroviteljstvu nad sabo, kakršnega izvaja ruski voditelj.

Selekcija nekaterih zanimivejših kratkih in poantiranih poudarkov iz povzetka okrogle mize o novinarstvu v Večeru, ki je potekala na Fakulteti za družbene vede pod naslovom »Delo v osiromašenem  novinarstvu«.  O njej sem sicer že priložnost pisal. Avtorji so navedeni v članku.

Išče se novinarski način

V času hitrih sprememb  novinarstvo še vedno išče način, kako se jim prilagoditi, kako ohraniti z informacijam prenasičeno občinstvo in kako ob tem ne povsem podleči političnim pritiskom in lastniškim željam po kapitalu.

Novinarji brez legitimnosti

Nimamo več legitimnosti za postavljanje agende ali družbene kritike, ker smo del problema. Namesto informacije se ponujata manipulacija in oglas,

Mediji so McDonald’s

Kriza platforme je na globalni ravni, kriza vsebine pa je v Sloveniji problem sistema – prepletov z mrežami in kapitalskimi interesi. Zato mediji nismo več mediji, ampak McDonald’s.

Ljudi zanima tudi kompleksnejša vsebina

Prehitro se predpostavlja, da ljudi zanima samo zabava in so kompleksnejše vsebine zatrte. Takšna je tudi zgodba oddaje Epilog na POP TV-ju, ki so jo ukinili kljub visoki gledanosti in velikem zanimanju na družbenih omrežjih.

Novinarstvo ne more spreminjati odnosov v družbi

Zato od novinarstva ne pričakujmo in mu ne nalagajmo naloge, da spreminja odnose v družbi. Dovolj je, če jih že pošteno reflektira in v javnost spusti tiste, ki so sposobni stvari spremeniti. Naloga novinarja ni, da je katalizator družbenih sprememb, to je naloga ljudi.

Protestirati bi morali za medije

Lastniki Dnevnika, Dela in Večera so v kazenskih postopkih. To je pri nas legalno. To gledamo mi in to gledajo ljudje, ki se pritožujejo, da so mediji slabi. Protestirat se gre pa za radarje, ne za medije.

Uredniki ne ščitijo novinarjev

Rešujejo sebe in se bodo novinarju, ki jim ne odgovarja, zlahka odrekli. Uredniki so podaljšek poslovodstva. Morali bi biti zaščitniki novinarjev, ne pa eksekutorji vizije poslovodstva

Kaj vse bodo očitali Maretu Bulcu, režiserju letošnje Prešernove proslave v Cankarjevem domu? Da je nezreli attention whore, politični agitator, ki pljuva čez državne simbole in s tem kompenzira svoj umetniški manko? Je pred nami fotorobot predrzneža s psihološkimi motnjami s ciljem ukrasti šov lavreatom?

Spodaj je spisek nekaterih dosedanjih možnosti, ki so zaenkrat realnost postale. Prestavljajte si, kdorkoli med nami, da režirate taisto predstavo in da se v vaše delo vmešajo ali ga cenzurirajo – ne nujno na opisan način? Vi ste Bulc. Kaj boste storili bolje ali slabše od njega?

No, to je že začetna zadrega. Poskušate biti boljši. Lahko bi molčali, če ste lepo vzgojeni. Ali odstopili od projekta še pred izvedbo, ne pa da vztrajate. Lahko bi počakali nekaj dni ali teden, da stvar mine. Sicer nikogar več ne bi zanimalo, res je. No, to so tri možnosti, tri izboljšave. Še kaj resnejšega?

Tole.

Gre za proslavo pesnika, ne pa politični shod, je dejal Janez Bogataj. Skratka: umetnost, ne politika! Ker žica, prosim vas lepo, ne sodi v kulturni program tega ranga! Prešerna bi zabolelo.

Mare Bulc ne more biti pomembnejši od nagrajencev, je dejala članica UOPS Katja Pegan. Ja, in zdaj se bomo ukvarjali s tem domišljavcem.

A res noben kulturni praznik ne more miniti brez škandala, je dejal Tone Partljič. Kje je tvoja kultura, privzgojena omika, Bulc?

Izjava o cenzuri je skoraj zasenčila nagrajence, pravi Petra Vidali, kulturna urednica Večera. Ista poanta: ni lepo gnjaviti s cenzuro, slavimo raje umetnike.

Ker vsi pravijo, da je bila dobra, je res presenetila izjava režiserja, da proslava ni bila takšna, kot jo je želel. Pravi ista. Skratka: ker je bila po mnenju večine dobra, režiserjevo mnenje čudi. Se želi povedati, da cenzurirane proslave običajno niso dobre, ali pa morda sugerira, da se ni nad čem pritoževati, če uspejo navzlic cenzuri? Vprašajte domnevnega cenzorja, Bogataja. To drugo.

Če se N’Toko ni podvrgel proceduri in besedilo svojega komada ponudil na vpogled pred izvajanjem na odru, naj si sam pripiše, sugerira Vidalijeva. Umetniška avtonomija ustvarjalcev? Že, že, ampak prva je procedura! Sploh če je na drugi strani troublemaker.

In nato še dodaja: režiserjeva gesta izjave (!) ne bo prispevala k umiritvi kulturnega boja. In žica je po novem kulturni boj. Res je zamudil priložnost, da bi molčal.

Pač pa si je osrednje mesto sredi Večerove zgodbe o Prešernovi proslavi, dobesedno, vendarle priborila vest o ožičeni državi in Prešernovi muzi, ki ima v rokah klešče. Zakaj, kako?  Kulturni boj vendarle dopuščen? Ja, kar se zgodi na kulturni dan in se rima na Prešerna, je newsworthy. Celo če je žica. Razen Bulca, seveda.

Skratka, ni razlogov za paniko, proslava je uspela. Bogataj je v slavnostnem nagovoru ponosno omenil svoje zasluge za kanapeje in darežljivost države, ker sploh še financira proslavo, kulturni boj je bil v post-produkciji uspešno ustavljen in s tem režiserjeve eskapade, tista žica pa, hvala bogu, ni uspela postati del scenografije na odru, ampak po naključju zgolj kipa na Prešernovem trgu. Kar se procedur tiče, pa se jih po bogatajevsko da tudi lepo zaobiti, že dokazano z nagrado Jožetu Možini.

No, nekateri mediji so skupaj s člani Upravnega odbora uspeli rešiti zadevo. V Sloveniji cenzure na dan kulture ni, bomo srečno dejali naslednje leto. Ker smo lani srečno eliminirali zadnjega cenzuriranca. Aja, pa modro bi bilo v odborove procedure dodati, da se po novem ne more nagraditi umetnikov in kulturnikov, ki tematizirajo begunce in žico. Naj ostane kultura prostor svobode, ne novih delitev med nami.

P.S. Kaj točno je že napletal Bulc? Menda sploh ni pomembno, pa vendar: »Proslava je bila cenzurirana. Njen umetniški, avtorski del. Protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev: zahtevali so novo scenografijo (scenografka je zato odstopila od projekta), odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. Že pred tem so me ustrahovali z odpovedjo.

Čeprav so me konec novembra povabili k režiji in uradno sprejeli moj avtorski umetniški koncept, so mi po šestih tednih dela dali odpoved brez kakršnekoli obrazložitve, nakar so mi angažma čez 24 ur vrnili, češ da je prišlo do napake. »Igrica« z odpuščanjem, cenzura, ki sem jo bil z mojo ekipo deležen, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo, sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.«

Več:

http://vezjak.com/2014/02/08/preseren-na-psihiatriji/

Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili?

Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, vznemirjajo predvsem spoznanje o brezizhodnosti zaradi afer, ki spremljajo vlado Mira Cerarja, krvavo ožičena begunska kriza in splošen občutek nenehne fašizacije družbe, pa tudi posamični dogodki, kot je umik obtožnice proti Francu Kanglerju v zadevi, ki velja za povod vseh vstaj, mariborsko radarsko inštalacijo.

Če k temu priključimo še nenehno desničarsko izzivanje, ki iz odsotnosti protestov hektično dokazuje, kako so bili tisti pred tremi leti inscenirani specialno proti njihovemu nedolžnemu vodji, je slika hipertrofiranega občutka pogrešanja vstajniškega dogajanja kompletirana.

Bajka o nedolžnih  ljudeh

Sam sem sodeloval v mariborskih vstajah in kasneje, ker sem ljubitelj konsistence, pomagal v eni izmed vstajniških strank – takšen projekt je bil zame edino logično nadaljevanje začetega. Številni lepodušniki so takrat v tej nadaljnji gesti videli tako rekoč bogoskrunstvo in z veseljem delili svoje pljunke. Ne bi se mogli bolj motiti v presoji in prav takšni nam danes dolgujejo največ pojasnil.

Podobno nam ga dolguje ljudstvo v najširšem smislu: pravzaprav gledano širše in na zadnjih volitvah, razen v nekem zmernem obsegu v primeru Združene levice, vstajništva nikoli ni podprlo, čeprav je v kakšni anketi to prepričljivo nakazalo. Nasprotno, obsežno in zelo odločno je glasovalo za tistega, ki se nam je v kamere TV Slovenija v času vrenja ulice opravičeval, zakaj tja ne hodi, ker se mu ne zdi pravo mesto – Mira Cerarja.

Pustimo bajke o pravičnosti in pravilnosti vselej intaktno nezmotljivih množic ob strani – ne samo, da se ljudstvo velikokrat moti, včasih je prav hinavsko v svojih pričakovanjih. Temelj demokracije ni samo, da sprejmemo mnenje večine in priznavamo volilne rezultate, temveč tudi, da smo do ustreznosti mnenja skeptični.

Da bi odgovorili na začeto dilemo, zakaj danes ni vstaj, bi potemtakem morali sprva razčistiti, kdo jih sploh pričakuje in kako iskrena je njegova drža. Šele iz tega bo videti, zakaj vsebuje nostalgični resentiment po njih različne vzvode svojega porajanja. Če skrajno poenostavim, bi zato dejal: ko po tem sprašuje Janša, evidentno le provocira in razvija svoje teorije zarot. Nenazadnje je njihove kvote uravnotežil s svojimi »vztrajniki«. Ko se kolca ljudstvu, lahko njegove želje preskočimo in ga vprašamo, koga je obkrožilo na zadnjih volitvah. Ko po tem sprašujejo vstajniki, gnani od želje po ponovitvi, smo večkrat lahko tudi lakonični: izvolite, kaj čakate.

Konceptualna težava

Nekateri se z osnovno ponujeno tezo niti ne strinjajo: ni res, da danes ni vstaj, pravijo, v resnici se te odvijajo ves čas. Le da tega nismo pripravljeni zaznati, ker so pričakovanja previsoka. Nekaj takšnega meni N’toko, njihov stalni udeleženec. Če pogledamo na ulice, se nenehno vrstijo mnogoteri protesti: morda niso tako homogeni, morda največkrat niso zelo množični in glasni, vendar duh protestništva še živi. Začetna trditev je zato napačna.

Sam menim, da povedano povsem ne drži: z vstajami smo pri nas vendarle začeli označevati ulični revolt proti oblasti. Z bolj ali manj eksplicitno zahtevo, da mora ta odstopiti: v Mariboru proti Kanglerju, nato na vseslovenskih vstajah proti vladi Janeza Janše.

Po dogajanju leta 2012 in 2013 v to smer koncentriranih dogodkov res ni bilo, čeprav so se izzivi stalno ponujali: v Mariboru glede župana Andreja Fištravca, v nacionalni ravni sprva proti vladi Alenke Bratušek, in to deloma še v času vstaj, nato proti Miru Cerarju. Skratka: danes vstaj v resnici ni. Le zato, ker je gospod Cerar še vedno videti en tak zavzet, zaupanja vreden prijazen gospod?

Božji delec, iz katerega zraste revolt

Nelagodje in nostalgija konsekventno vodita do ugibanj, kaj točno sproža – in to v polnem smislu – ulične proteste. S tem se ponuja pestra paleta možnih premislekov, med katerimi se nekateri že uvrščajo na strani enciklopedije mistike.

Eden od razlogov, zakaj danes ni vstaj, tiči v nepričakovanih interpretacijah njihovih povodov. Novinarka Večera Dragica Korade nas že v skoraj romantični paraboli prepričuje, da je za začetek vstaj potreben nič manj kot božji delec:

Bivši mariborski župan Franc Kangler je v tokratnem sodnem epilogu našel nove dokaze za to, da v tisti mariborski decembrski jezi ni bilo nič pristnega, nič spontanega, ampak je šlo za politično zaroto. Po tej tezi so levi zarotniki proti njemu naščuvali neuko ljudstvo in zrežirali vstaje. Ta teza ima dve lepotni napaki. Prva zadeva ljudstvo: ljudstvo, s katerim imamo tu opravka, predvsem ni neuko. Ker ni neuko, ga ne more pet zarotnikov zvleči na trg in režirati vstaje. Vi lahko režirate stečaje, sodne procese, politične predstave, ne morete pa režirati vstaje. Lahko jo kasneje instrumentalizirate, ampak tisti božji delec, ki je potreben za nastanek takšne kolektivne akcije, ostaja skrivnost.

Torej: skrivnostna so pota božja tudi sicer, zakaj bi pri vstajah bilo kaj drugače. Če jih danes ni, pa to dejstvo močno pogrešamo, smo pač spregledali, da ni čisto v naši moči. Mobilizacijska sila ima svoj izvor nekje zgoraj. Ljudstvo res ni neuko, toda glede osnovnega motiva za nastop mariborskih vstaj so se interpretacije med sabo kregale že od samega začetka. Če je preostanek Slovenije v njih videl socialno in ekonomsko motivirano prebuditev kolektivne zavesti zasužnjenega ljudstva, vstalega proti svojim rabljem, smo nekateri v Mariboru ugotavljali, da so razlogi bili bistveno manj reflektirani in bolj profani: nekateri so postali »gotofi« zaradi permanentnega ropa denarnic, s katerim je pretila občina s Kanglerjem na čelu.

Toda kaj, ko se je ob prvi aretaciji maja 2011 v anketi Večera podpora županu celo zvišala. Kar nakazuje, da ljudstvo ni nujno občutljivo na korupcijo in da motiv občinske skorumpiranosti ni zadosten razlog za vstaje. Če česa ne razume, to še ne pomeni, da ga ne velja podpreti. Danes se mi vedno bolj dozdeva, da je imelo prav, ne da bi vedelo, da ima. Nadaljevanje vstajniškega dogajanja v Ljubljani in širše po deželici je terjalo nekoliko širšo in drugačno agendo: drugje radarjev pač niso postavljali, zato so ga velikokrat razlagali kot avtentičen vznik upora zaradi socialnih stisk.

V tej dvojnosti – bodisi so vstaje izraz ekonomske podstati ljudi bodisi avtentičnega revolta proti odtujenim političnim elitam – so se interpretacije izčrpale. In čeprav v resnici nikoli nismo domislili, čemu so se vstaje začele, se danes že moramo ubadati s tem, zakaj se ne nadaljujejo. Pa dajmo.

Pet razlogov

Med razlogi, zakaj jih na začetku leta 2016 ni, bi navedel pet zame najprepričljivejših. Prvi med njimi je, da je del vstajnikov uspel vstopiti v parlament in se tam bori dalje s političnimi sredstvi: ulični protestniki so postali njihovi volivci. Naslednji nam pove, da so se nekateri izmed njih preprosto spridili in izneverili svojemu poslanstvu. Tretji govori o razočaranju nad vstajniki, ko ti pridejo na oblast, npr. v Mariboru. Četrti je depresivno ravnanje inštitucij pravne države, recimo Ustavnega sodišča ali navadnih sodišč, ki željo po družbeni spremembi prevaja v splošno apatijo in jemlje motivacijo ljudem. Peti je klasičen sindrom antijanšizma: če bomo rušili obstoječo oblast, bomo dobili Janšo. Zato se tega res ne splača početi. Navedeni niso edini. Se mi pa zdijo najbolj verjetni. Naj jih na kratko orišem.

Parlamentarizem in vstajništvo

Iz kvote številnih vstajniških gibanj so nekatera prešla v stranke, nekatera so zamrla, spet drugi vstajniki pa tako ali drugače podpirajo obstoječe ali nikogar. Med vstajniške stranke prištevam DSD, TRS, IDS, Solidarnost in Piratsko stranko. Morda bo kdo porekel, da sta DSD in TRS obstajali že prej in sta zgolj izkoristili trenutek, a tak pomislek puščam ob strani. Prve tri so se združile v Združeno levico in čeprav jim je Ninamedia aprila 2014 namerila le 0,3 odstotno podporo, maja jih sploh ni zaznala, junija, le mesec pred volitvami, pa 0,7 odstotka, so danes v parlamentu, kjer v vsebinskem smislu spodobno opravljajo svojo nalogo.

Šibka javnomnenjska podpora vse do volitev tvori lep dokaz, da jih široke množice niso želele kaj prida videti kot političnega subjekta. In to kar treh skupaj. Zakaj je tik pred zdajci prišlo do preobrata, je verjetno kompleksna zgodba.

Če imate trojno vstajniško stranko v parlamentu, za katero ugotavljamo, da se njena podpora po uspešnem preboju krepi, potem seveda, inherentno logiki političnega udejstvovanja, pač ne morete pričakovati, da bo aktivno angažirana na ulicah. V Združeni levici sicer ponavljajo, da je njihov integralni del še »četrta« sfera, del vstajniške civilne družbe. Vendar nekako ne gre, da bi protestniki stali pred parlamentom, če izza zidov v njem domuje, četudi v opoziciji, njihova domicilna stranka.

Ko stopite na politični parket, in prav je tako, se borite naprej s sredstvi, ki jih ta omogoča. Ergo: vstajništva ni, ker so pač nekateri prešli v realno politiko. Hic Rhodus, hic salta. Od tu naprej jih moramo ocenjevati z drugimi vatli. Vsi, ki Združeni levici oporekajo, da je bila gesta strankarske organiziranosti napaka, ostajajo moralni dolžniki zaradi svojega lepodušniškega sprenevedanja tako dolgo, dokler ne bodo prikazali svojega učinkovitega paralelnega projekta.

Predvsem članom IDS lahko očitamo le dejstvo, da so slovensko realnost odkrili tako rekoč po naključju, s pogledom skozi okno: tako kot Hegel so ugledali belega konja vstajništva, sicer brez Napoleona, in v njem začutili svetovnega duha revolucije. Pred tem jih domača realnost in npr. Janša nista posebej zanimala, do tistega hipa so bili zgolj pozorni bralci Marxa. Toda ne bodimo preveč malenkostni, Združena levica je s svojim uspehom omogočila en del preživetja vstajniških idej.

Vstajniška samougrabitev

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

Večno vračanje istega

Naslednji razlog je soroden prejšnjemu: vstajniki se lahko spridijo, če ne pridejo na oblast, iz določenih partikularnih koristi. Lahko pa tudi, verjetno še bolj intenzivno, če se tam znajdejo. Iz podobnega motiva. Lep zgled je novi mariborski »vstajniški« župan Andrej Fištravec v mestu, ki je edino uspelo razstoličiti obstoječega. Žal nosim tudi sam svojo odgovornost za zmoto pri začetni podpori kandidatu: verjetno je javnosti manj znano, da je v tistih časih volilnih procedur zaradi popolne neenotnosti mariborskih vstajnikov pretilo, da ne bodo ponudili nikogar približno verodostojnega in bo posledično zmagal etablirani politik starih elit. Skoraj se je res zgodilo.

Na grozo vseh pa aktualni župan v času svojega mandata zgolj ponavlja geste svojega predhodnika. Ne samo, da nikoli ni zgradil mostu do ljudi in poskušal delovati v sosvetu z vstajniki ali zahtevanimi načeli neposredne demokracije, obdal se je z ozko četico izbrancev, kreatorjev mariborskih dogodkov, ki sebe dojemajo predvsem kot telesne čuvarje z nalogo županu v stanju stalne pripravljenosti pojasnjevati, kakšen je videti svet tam zunaj, komu se sme ali ne sme približati in kateri projekt začeti. Tej ugrabitvi nato čisto uradno pravijo »svetovanje« in za svoje delo sklepajo različne pogodbe.

Medtem ko njegovi najbližji sodelavci kot po tekočem odstopajo ali so umaknjeni, mediji dnevno poročajo o nepravilnostih in nečednostih iz občinske stavbe ali javnih podjetij. Pričakovana posledica: pri Mariborčanih se lahko zgolj krepi občutek, da je bil njihov ulični angažma zaman. Da se vse sfiži, da nima nobenega smisla. Včasih so bili ponosni, danes jih je sram. In tam, kjer ni človeške stimulacije ali angažmaja, ne bo božje pomoči in njegovega čudežnega delca. Ergo: vstaj ni, ker zdaj kar zanesljivo vemo, da bo tudi po njih vse isto. Občutek, da je politika zakleta in da so vsi isti, je zopet zmagal.

Nedelovanje pravne države

Manko motiviranosti za nov upor nesporno poganja tudi stanje pravne države kot četrti razlog: ljudsko apatijo krepi trpko spoznanje, da se postopki proti skorumpiranim politikom in gospodarstvenikom ne končajo ali se celo zaključijo v njihov prid. Čemu se podati na ulice, če končni cilj, sankcije proti klientelističnim in nepotističnim mrežam in odstavitev političnih elit, nikoli ne bo dosežen? Če bodo vsi pretežno oproščeni? In se bo verjetnost, da se bo to zgodilo, dvigovala premo sorazmerno glede na velikost kaznivih dejanj in težo vpletenih akterjev? Primeri, ki pridejo kot prvi na plano, so procesi proti Janši, Kanglerju, Jankoviću in recimo Bavčarju. Sploh zavrnjena obtožnica v zadevi mariborskih radarjev.

Verjetno v vseh teh pričakovanjih obstaja tudi nekaj malega populističnega neznanja in prenaglih sodb. Toda psihološka indolenca množic ima spet na voljo dober in skoraj racionalen temelj, zaradi katerega nas prepričuje v resignacijo in občutek nesmiselnosti. Apatičnost in indiferenca se pojavita kot neizbežni posledici.

Ker sodstvo ni učinkovito, ker kriminalisti in tožilci klonijo, pravna država ne deluje. K temu prištejmo se čudne odločitve Ustavnega sodišča in mera bo polna. Ergo: ne splača se skandirati proti skorumpiranim klikam in zmrzovati na ulici, na sodišču bodo naslovniki kasneje prepoznani za nedolžne.

Ni čas za rušenje, prihaja Janša

Peti argument proti vstajništvu se odvija spontano, morda včasih na nezavedni ravni, vselej najbolj nevarno učinkoviti, ter na nivoju proizvedenih strahov: bolj bomo rušili obstoječo oblast, prej lahko dobimo v zameno njega, ki si ga res ne želimo. Janšo. Glede tega, kar bi po pravici lahko imenovali za novodobni politični slovenski Urangst, nenazadnje tudi za travmatični razlog velikega dela vstaj, sta svoji različni mnenji v polemiki podala že Rok Kogej in Grega Repovž.

Teza, da nimamo resne alternative proti predsedniku SDS, je v sebi luknjičava celo brez implementacije božjega delca, a skrbi tudi, kdo nam zavest o šibkosti servira. Po sebi indicira, kako močno so zaprečene možnosti, da bi prišlo do vstaj: ob porastu evropske desnice v času begunske reformulacije Evrope se marsikomu Cerar zdi nenadoma kar dober branik pred vzponom domačih radikalizmov.

S pozicije Združene levice je lahkotno ugovarjanje antijanšizmu na neki točki celo razumljivo. Njeni protagonisti so že v času vstaj nenehno ponavljali lustracijsko mantro o starih obrazih in preživetih političnih vzorcih, s tem demonizirali tudi druge vstajniške stranke in bili v tej gesti na las podobni komu? Janši samemu. Zahteva po lustraciji je njegova stara zimzelena melodija. Ljudi ne moreš počez registrirati po njihovem EMŠU in političnem udejstvovanju – le zato, ker so se nekoč udejstvovali. Lahko jih presojaš le po dobrih in slabih dejanjih, njihovi odgovornosti.

Z vidika opozicijske parlamentarne stranke, ki celo deklarativno ne želi prevzeti bremen vodenja države in ni izkazala sposobnosti za povezovanje ljudi onstran relativno zelo ozkih programskih in ideoloških smernic, pa je zavzeto stališče celo zgrešeno. Razkriva namreč, da socialistična agenda Združene levice tu ni mišljena kot resen realizabilen projekt, da se socializem vzdržuje kot »opozicijska« utopija na papirju. V tem smislu je kritika antijanšizma znova smiselna kot instrumentalno ustrezna nekomu, ki bi najraje čepel v opoziciji, verjetno pod pretvezo, da še ni dovolj močan –  kar je po sebi znak politične nezrelosti in neodgovornosti.

V Združeni levici s tem hkrati gojijo lustracijske ideje, kakršnih se ne bi sramoval niti Janša, po drugi plati pa odkrito priznavajo, da nimajo dovolj kadrovskega potenciala in znanj. S tem shizoidnim pristopom jih nikoli ne bodo dobili. Ker ostajajo edino upanje levice, je to lahko kritično spoznanje.

Urangst proizvaja pragmatična preigravanja, ker predstavlja clear and present danger totalitarizacije družbe, vselej profitira aktualni oblastnik. Ergo: za vstaje ni čas, ker lahko potem hitreje dobimo janšizem, meni del ljudstva. A hkrati za nekatere akterje tak razvoj ne bi bil najslabši, ker bi postali politično močnejši, postavljeni v vlogo njegovih ostrih nasprotnikov.

Pesimizem nekega mazohizma

Pet navedenih razlogov nam v seštevku kar dobro pojasni zatečeno stanje. In še malce pesimistične osebne perspektive: udeležbo na vstajah sem zaradi reakcij velikokrat doživljal kot dejanje mazohista. Najprej te popljuvajo mojstri konspiratologije, npr. Kangler in Janša, te predalčkajo v neke svoje fiktivne in povsem izmišljene mreže političnih silnic iz ozadja, ki se na koncu primejo. Nato tolčejo po tebi še tisti na drugi strani, številni sotovariši vstajniki: le zavoljo vere, da je potrebno opozicijo obstoječim elitam preusmeriti v nek trajen politični projekt, saj sicer protesti nimajo smisla. (Ja, takšni danes najbolj stokajo, ker ne vidijo in ne želijo videti, kaj povzroča njihova namišljeno nedolžna pozicija.)

Po tretji je zaradi egoističnih in partikularnih interesov mnogih, ki na noben način niso želeli povezovanja vstajnikov v eno fronto in so pri tem forsirali zgolj sebe, sledila še njihova ekskomunikacija: predvsem velik del Združene levice deluje skozi modus arogantne samozadostnosti. Ker jih konfliktnosti in delitve poganjajo še danes, me ne bo presenetilo, če jih bo isti motiv nekoč tudi notranje uničil. In ko k temu dodaš še medijske diskreditatorje, res ostane zelo malo volje po akcijskem udejstvovanju.

Ne gre sicer čisto obupati, toda čisto subjektiven zaključek bi lahko bil tudi: nostalgija za vstajami je le še za naivne in trapaste, idealizirana podoba nečesa, česar v resnici globoko v sebi večina zaenkrat ni pripravljena misliti resno in še manj udejanjiti. Ko bo, se znova vidimo.

Žena mariborskega župana Andreja Fištravca je med pustno ulično zabavo zaplesala z gospodom, oblečenim v nacista in s prepoznavno svastiko na roki.

Seveda se je po pravici sprožil val ogorčenja – toda ne dovolj, da bi povsem razrešil dilemo, ali je v času pustnih norčij dovoljeno na ta način oskruniti spomin na žrtve holokavsta in najgrozljivejših zločinov proti človeštvu.

Odgovor večine je bil: ne, gre za nekaj skrajno nespodobnega. Biti nacist niti v času pustnih norčij ni in ne sme biti smešno. Nespodobno je promovirati nekaj najbolj zavržnega.

Tudi mediji so pritegnili tej oceni in županova žena je na koncu morala svoj video posnetek na Facebooku odstraniti, njen mož pa se je za eksces opravičil – ter pri tem dodal, da za ravnanja drugih ne more prevzeti polne odgovornosti, tudi če gre za njegovo ženo.

Ko je Večer objavil kolumno svoje kulturne urednice, v kateri je povedal nekaj podobnega in soplesalca gospe županje označil za »nereflektiranega idiota«, se mu je zgodil zanimiv, sicer neznaten spodrsljaj.

V postavitvi strani sta se skupaj znašla omenjena kolumna in nekaj centrimetrov proč še Večerova anketa. V kateri sprašujejo, ali bi se za pusta oblekli v nacista. Ponujajo seveda tri možne odgovore: »da«, »ne«, »ne vem, me ne zanima«.

Bi bili te sorte pustni idiot? Eh.

Zadrega je v naslednjem: če vam Večer sugerira, da je biti našemljeni nacist isto kot biti nereflektirani idiot, potem je objava ankete podobna tistim objavam križank, na katerim vam nekje na isti strani revije že sugerirajo pravilen odgovor. Le najti ga morate.

Zmerno nedobrohotno branje bi se lahko spraševanja lotilo drugače in se čudilo, kako je lahko Večer po tistem, ko se je decidirano opredelil proti pustni promociji svastike in vsega, kar simbolizira, znova postavil na poprejšnjo pozicijo demokratičnega odločanja, ali njenega preverjanja, v katerem svoje bralce znova postavlja pred izbiro: bi, ne bi, ne veste. Saj se je vendar že opredelil.

Dobrohotno in prijazno branje ne vidi posebne težave: rubriki in vsebini sta se po naključju znašli skupaj in proizvedli navedeno nerodnost. Toda z vidika istega je že anketa o tem, želeli ali ne, trapasta in idiotska.

Navzlic temu, da je Večer sugeriral pravilen odgovor, se je za »nereflektiranega idiota« na koncu vendarle odločilo točno 20 odstotkov njihovih uporabnikov:

Po tistem, ko je Jelena Aščić v avtorskem Utripu pred mesecem menda močno grešila zgolj z enim stavkom, ki se je glasil »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, še zmerom nismo bili deležni niti najmanjše resne diskusije, česa točno je novinarka kriva.

Sledili so spletni in drugi medijski linči »kuzle lažnive«. Tudi obsodba varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Cenzura prispevka, kar sicer vodilni zanikajo, češ da so ga zaradi pomanjkanja prostora zgolj premaknili drugam, nakar so ga res devet dni (!) kasneje v Odmevih tudi predvajali: ne nujno istega. Končno je sledila tudi cenzura prispevka v drugem mediju o isti cenzuri. Čemu ves ta kraval?

Če sem prav razumel Lada Ambrožiča je, novinarka v avtorski oddaji ravnala nenatančno in pristransko. Zapisal je:

»Avtorica Utripa je v oddaji izrekla nekaj, kar ne drži, za svojo trditev o ‘snovanju Janševe vojske’ ni imela nobenega sprejemljivega argumenta, s čimer je, logično, kršila temeljna poklicna merila (natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev, odgovornost, verodostojnost).

Morda res. Vendar je Aščićeva pri tem bila daleč od enoznačnosti: prej bi rekel, da lahko njen stavek, pri katerem je dejansko »pristranska« tudi do vlade, razumemo še drugače. Je prvi del stavka, ki se nanaša na vlado in njeno ukvarjanje le s pašteto in komedijo, podan skozi nek uravnoteževalen način, manj problematičen? Kje je meja pristrankosti?

Sintagmo o »svoji vojski« je mogoče brati tudi ohlapneje in bolj dobrohotno – kot »svoj koncept vojske«. In res Janša počne ravno to: predlog nacionalne garde z 25.000 domoljubi je del take ideje. Težava je seveda nekje drugje: v tem, da sta SDS in Janša njen nastop dojela kot žaljiv – le zaradi enega samcatega zaimka. In RTV Slovenija in novinarko nemudoma napadli.

Če smo pred leti obsojali politične pritiske na novinarje, se danes bolj zdi, da jim prikimavamo. Poskusimo izvesti le majhen miselni eksperiment in zamenjajmo vlogi predsednika vlade in vodje opozicije. Bi Miro Cerar na povsem isti način rohnel proti novinarki, ker je uporabila tisti povratni svojilni zaimek? Verjetno ne. Toda že vnaprej ugibamo, da bi Janša rohnel, ker je omenila njegove težave s paštetami in komedijo. Poanta: Cerar ni oporekal prvemu delu stavka. Je manj problematičen od drugega? Iskreno povedano, kontrasta sploh nihče ni opazil.

Janša kot pes, njegova vojska in mediji

Razprava o pristranosti morda v tem primeru ni ključna: če je Janša novinarkino sintagmo vzel za žaljivo, moramo to dejstvo vsekakor upoštevati. Težava je v tem, da ni nujno žaljiva, kot sem že opisal, če jo interpretiramo v ohlapnejšem smislu. V prvem primeru bi šlo predvsem za to, da mu pripisujemo nekakšen namen privatizacije vojske. V drugem tega namena ni. Razprava o pristranosti pa nesporno predpostavlja, da je trditev neresnična. Le kot takšna je lahko šele žaljiva diskreditacija. Pa je res?

Drži, verjetno nimamo zelo dobrih dokazov, da bi javno ugotavljali, kako Janša snuje svojo vojsko. Imamo pa nekaj induktivnega znanja in preteklih izkušenj: gospod je bil svojčas minister za obrambo. Je tudi diplomirani obramboslovec. Doslej ga je že veliko ljudi obtožilo, da je v preteklosti obvladoval podobne sisteme: Moris, Sovo, del vojske. Udeležuje se alternativnih, svojih postrojev prve vojske pod okriljem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Tudi opozicijska Združena levica ga je ob njegovi zamisli obtožila, da želi zgraditi paravojsko – uporabili so ta izraz.

Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za to, da bi lahko dejali, da je nacionalna garda njegova vojska? Verjetno politični vpliv nanjo. Lahko tega res kar tako izključimo, poznavajoč njegovo dosedanje delovanje in čvrsto namero, da zmaga na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah?

Zato si predstavljajmo, da bi Jelena Aščić v oddaji povedala nekaj drugega: »Janša snuje svoje medije«. Ali: »Janša snuje prevzem medijev«. In bi se zgodilo, kar se je: vse bi bilo res. Saj je vendar on tisti, ki je lani zagnal nov imperij in pozval svoje članstvo k nakupu delnic. Kajti čeprav to zanikajo tudi svojčas pokorjeni mediji, se je v njegovem mandatu 2004 in dalje zgodilo prav to. Želim povedati: morda trditev novinarke ni tako zelo neresnična. Morda bo nekoč celo zelo točna.

Reakcija prvega zato bolj kot kaj drugega dokazuje njegovo občutljivost in alergijo na kritiko. Lep zgled tega je še iz časov, ko je tudi RTV Slovenija bila politično povsem njegova: Natašo Štefe so praktično takoj želeli odpustiti, ker je v radijski eter dejala, da je prvi zadetek na youtubu, če vtipkate ime »Janša« – pes. Ja, trditev je bila točna, kar pa direktorja TV Slovenija ni posebej zanimalo, domnevna žaljivost je bila sankcionirana.

Senzibilizacija kriterijev

Iz povedanega sledi precej očitno spoznanje: danes se v Sloveniji pogovarjajmo raje o povečani senzibilnosti – če je to sploh prava beseda – glede domnevne pristranosti. Kar je storila novinarka, bi verjetno pred leti ne štelo za poseben prekršek. Tudi marsikje drugje v tujini. Ne bi štelo niti pri nas, če ne bi šlo za Janšo.

Posledica: samocenzura, uvajanje uredniških pregledov oddaj, strah pred izgubo všečnosti neke politike. Poljski urednik navaja zanimivo uredniško prigodo »žalitve« novinarjev, tokrat skozi karikaturo, usmerjeno v njihovega predsednika. Primer je nekoliko drugačen, vendar odpira isto vprašanje razmerja med svobodo izražanja in sankcioniranjem novinarja:

And surprise — things got even more complicated. Warsaw Business Journal editor-in-chief Andrew Kureth told me that in Poland,  “offensive” often means insulting to the President, as it’s possible to be prosecuted for “insulting symbols of the state” — including heads of state. Although Polish journalists are careful about what they say about the President, Kureth said the line is always being tested.“Just this week we are publishing a cartoon in which we depict the President refusing to sign the Treaty of Lisbon because it is ‘perverse blasphemy’, while someone is whispering in his ear, ‘Mr. President, it’s Lisbon not lesbian’ (the President and his party are known for their anti-gay views),” he wrote in an email. “I do, however, fear repercussions. We’ll see what happens. We have steered clear of cartoons which depict the President as, for example, a dog and – god forbid – a potato.”

Biti lizbonski, ne lezbijski je karikaturni moment, ki domnevno žali politika, ker ima »svoje« poglede na istospolno usmerjene in slabo razume nekatere pojme. Za razliko od Aščićevega je poljski kontekst humoren. Kaj šteje za možno diskreditacijo v politiki in novinarski Rubikon, ki je prestopljen, si oglejmo na še enem, včerajšnjem primeru.

Nataša Pirc Musar, rešiteljica na mestu potopljene SMC

Voditeljica Erika Žnidaršič je v pogovor s predsednico Rdečega križa Natašo Pirc Musar v osrednjem večernem dnevniku vpletla čuden podatek, s katerim je močno začinila temo o »križih in težavah« v sporu med predsednico in generalno sekretarko. Od nekod so namreč potegnili neznano raziskavo Episcentra, o kateri ni še nihče poročal in naj bi najbolj prepričljivo kot »obraz nove levice« odkrivala taisto predsednico.

V kar treh naletih vprašanj na to temo s strani voditeljice se je razvil naslednji del pogovora:

EŽ: Ste vi podjetju Episcenter naročili javnomnenjsko raziskavo (…)

NPM: Ne. (…)

EŽ: To, da ste ambiciozni, niste nikoli skrivali. Ali boste izkoristili funkcijo predsednice za skok v politiko?

NPM: Absolutno ne.

EŽ: (…) Še enkrat vas bom vprašala: ali obstaja kakšna možnost, da postanete nov obraz levice, če bo potonila Stranka modernega centra? Slabo ji kaže v zadnjem času.

NPM: »Ne, politika me ne zanima.«

Nadaljujemo torej z razpravo o žaljivosti. Če odmislimo insinuacijski vložek o tem, da naj bi Pirčeva »izkoristila funkcijo predsednice za skok v politiko«, kar bi lahko prizadeta vzela za poskus osebne diskreditacije, zapakiran v insinuacijo, poskusimo ovrednotiti trditev o »novem obrazu levice« po tistem, ko naj bi svoj brodolom doživela SMC. Menda ji slabo kaže, je še dejala voditeljica in nam pri tem gladko pozabila povedati, za kakšno anketo gre, kaj šele jo pokazati.

Moja zastavitev problema je zelo podobna zgornji: kakšne tehtne razloge ima voditeljica TV za svojo ugotovitev, da SMC v zadnjem času kaže slabo in lahko doživi potop? Ista RTV Slovenija je le nekaj dni nazaj povzela zadnjo raziskavo Dela in zapisala:

Medtem se razmerja med političnimi strankami niso bistveno spremenila. Na prvem mestu ostaja SDS (12,3-odstotna podpora), sledijo SMC (9 odstotkov), ZL (5,2 odstotka) in SD (2,4 odstotka).

Po vsem drugih raziskavah je Cerarjeva stranka še vedno in prepričljivo dovolj trdno na drugem mestu. Bili so časi, ko je vladajoča stranka kotirala bistveno nižje. Je torej insinuacija Žnidaršičeve utemeljena? Se nahajamo pred volitvami, iščemo nove liderje, je vladajoča stranka potopljena? Nikakor. Javno mnenje ne kaže česa podobnega.

Poanta: tako kot se je Janša obregnil ob žalitev Aščićeve, bi se lahko pri Cerarju ob Žnidaršičevo. Zato, ker niso potopljeni. Pa se verjetno ne bodo. Žaljivost s tem postane precej arbitraren princip, v celoti odvisen od subjektivne senzibilnosti in morda političnih aspiracij nagovorjenega.

Kaj nam asimetrija reakcij pove? Morda o javnem servisu predvsem to, da so včasih bistveno bolj pazljivi, ko gre za kritiko Janše kot kritiko vlade.

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

Borut Pahor je po pričakovanjih maksimalno izkoristil nastop v oddaji »Na žaru« za lastno promocijo. Priznajmo, v nobeni doslej še nismo slišali toliko posrednih opravičil, da v njej gostijo predsednika republike. Kot da bi jim bilo nerodno. Z navajanjem javnih pomislekov nas je že na začetku obveščal voditelj Lado Bizovičar.

Biti na lastnem pogrebu

Seveda smo lahko slutili, da bo to oddaja, v kateri bodo nastopajoči dodobra cenzurirali sebe. Kakšnih zares sočnih in krepkih ni bilo slišati. Prej smo zaznali, da so vsi med njimi, od Bojana Emeršiča, Tine Maze in Helene Blagne, prikazali nekakšen »predsedniški humor«, lepo oskubljen pričakovane polnine. Benignost komike je bila tolikšna, da jo je na koncu opazil še predsednik. In verjetno čisto iskreno lahko v zaključnem govoru dejal:

»Presenetljivo sem slišal zelo veliko prijaznih besed na svoj račun, mislim da jih ne bom toliko niti na svojem lastnem pogrebu.«

Domači producenti oddaje bi se torej lahko zamislili, če ne bi bili očarani nad gledanostjo: njihov gost je komičnost postavil v okvirje, ki se zahtevajo pri pogrebnih slovesnostih. O pokojniku vse najlepše!

A ne le to, Pahor je uspel celo demagoško zmanipulirati vse pomisleke o tem, da bi v oddaji ne smel nastopiti. Svojim kritikom je zlagano pripisal, da so neupravičeno zaskrbljeni za njegov lasten imidž. Kar res nikoli ni držalo: če nas je za kaj skrbelo, je zgolj smešenje in degradacija funkcije, ki jo opravlja, ne on sam.

Pričakovani uspeh njegovega flirtanja z ljudstvom nikoli ni bil pod vprašajem. In vendar si je predsednik morda privoščil majhno laž. »Kar se tiče mojega sodelovanja na tem dogodku, je bilo v javnosti izraženih nekaj dvomov. Jaz jih nisem imel,« je dejal proti koncu.

Nekdo bi moral pojasniti, če misli resno: Bizovičar je pred tedni v kamere povedal, da je Pahorja za oddajo snubil polni dve leti. Očitno zaradi predsednikovih dvomov in pomislekov, kaj pa drugega.

Imamo eno domovino

Vrhunec oddaje je bil nesporno predsednikov finalni nastop. V katerem se po licenčni vsebini pričakuje, da se bo svojim komentatorjem nekako oddolžil. Pustimo ob strani, kako je bil pri tem kot nekdo, ki mu ploskajo, ker dela eno napako za drugo, kot se je izrazil, uspešen. Zadnji stavki njegovega nastopa so najbolj pomenljivi:

»Gospe in gospodje, mislim, da moramo gojiti kulturo dialoga. Če mislimo različno, ni potrebno, da se žalimo. Poskušajmo to raje povedati na en strpen, morda celo na duhovit način. Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo. In danes smo vadili za to. Imamo eno domovino, in ta mora biti domovina za vse. Moramo se navaditi živeti skupaj  tako, da nam bo lepo. Lažje bo reševati probleme, če se bomo znali pogovarjati, če se bomo znali dogovarjati. In se tudi nasmejati. Sami sebi in en drugemu. Prijazna prihodnost je Slovenija z nasmehom. Hvala vsem v dvorani za vašo dobrodelnost. Bil je nepozaben večer. Hvala. Srečno, Slovenija!«

Pahor se je zelo zavedal, da ga gleda cela država – nanjo se je naslovil kot v kakšnem uradnem komunikeju, po protokolu. Oglejmo si njegove poudarke: omenja kulturo dialoga, strpnost, potrebno enotnost, ker imamo eno domovino, prijazno prihodnost.

Smo kaj spregledali? Diskurz in uporabljen register besed zvenita kot nekaj, kar je vzeto ali napisano za kakšno drugo priložnost: za razpravo o (med)kulturnem dialogu in medsebojni komunikaciji, pogovoru o nestrpnosti in sovraštvu, kongresu o pomenu sprave med Slovenci, domoljubju ali morda razvojnih priložnostih države.

Kaj imajo ti konteksti opravka z nastopom v oddaji, ki naj tako ali drugače smeši izbranega gosta in daje prostor duhovitostim? Popolnoma nič. Služijo le izdelavi kamuflaže, maskiranju oddaje v nekaj drugega, kar je ona sama. Pripisu nekega poslanstva, ki ga koncept oddaje nikoli ni imel in ga ne more imeti. Še posebej je bila izpostavljena dihotomija med šalo in žalitvijo: kdaj se šalimo, kdaj se žalimo?

Naslednja postaja, ki terja strpnost: Big Brother

Vendar bi bilo seveda preveč zahtevati, da nam pojasni ločnico. Ker take ambicije njegova nasilna transformacija namena oddaje ni imela. In ta je bil verjetno dosežen: da bo čim manj ljudi opazilo, kako predsednik odlično blefira, ko je svoj nastop preinterpretiral v nekakšen decentni, skoraj slavnostni prispevek k dvigu medsebojne tolerance in čim manj kreganja v eni skupni domovini.

Če je kaj takega sploh kdaj iskreno mislil, si je vsekakor izbral najbolj napačno oddajo na svetu. No, morda le ni tako hudo: naslednjič ga lahko ugledamo v Big Brotherju, kjer so dileme strpnosti v komunikaciji in dialogu verjetno še hujše…

Bivši minister za šolstvo, kulturo in še kaj, dr. Žiga Turk, si je kot Siolov kolumnist prislužil reakcijo Sveta za odziv na sovražni govor. Med drugim tudi zaradi domnevno rasistične ocene o tem, da bi lahko Afričani tudi hitreje mislili.

Kajti hitrost misli mu manjka, ko jih opazuje, kako hitro tečejo. Zakaj jo pogreša, ni povedal. V nedavni kolumni pa je svoj sovražni ali rasistični diskurz zanikal ter poskušal pojasniti, zakaj je po njegovem »samooklicani« Svet velika nevarnost za svobodo izražanja pri nas in zakaj je ta vrednota po njegovem ogrožena. Tudi zaradi delovanja Sveta. Nekateri se pri nas v času, ko se sovraštvo razplamtevata, bolj kot kadarkoli prej trudijo z napadi na tiste, ki pred njim opozarjajo.

Vprašanje na mestu je, ali je navedeni Turkov stavek res rasističen? In nato, ali je presoja Sveta točna? Oglejmo si in ustavimo le pri enem:

Imamo pač različne talente, čeprav se sprašujem, zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitreje tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole, je mogoče tudi to. Nobenih predsodkov nimam o tem.

Takoj vidimo, da je bil Turk res previden v svoji dikciji. Velikodušno je posplošeno dopustil, da bi Afričani, če bodo nekoč hodili v dobre šole, nadoknadili svoj zaostanek v počasnem mišljenju, značilnem zanje kot Afričane – karkoli mu že »počasi misliti« pomeni. Toda kaj ga pri tem odveže od morebitnega začetnega prepoznanja rasizma  – ideologije in govorice, pri kateri rase obravnavamo kot inherentno večvredne ali manjvredne glede na njihove domnevno dedne sposobnosti, lastnosti in kvalitete? V Svetu za odziv na sovražni govor so svoje stališče utemeljili na naslednji način:

V tekstu dr. Žige Turka je že v začetku nakopičenih nekaj grobih rasizmov (»Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.«), ki jih avtor »nadgradi« z (ana)logicističnim, »zdravorazumskim« utemeljevanjem predsodkov in stereotipov do muslimank in muslimanov (»Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani«). Turkovo razmišljanje je polno negativnih stereotipov o arabskem svetu, muslimanski veri in kulturi, obenem pa poveličevanja kulture zahodne civilizacije kot nosilke svobode in človekovih pravic. Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče. Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.

Nabor ugotovitev o kolumnistovi poziciji je torej širok: bivši minister pod vlado Janeza Janše naj bi v prispevku uporabljal jezik kulturnega rasizma in etnocentrizma, sledil ideologiji večvrednosti drugih ras, predvsem pa uporabljal utemeljitve, ki njegove predsodke in stereotipe do npr. muslimanov afirmirajo in osmišljajo.

Turk je bodisi bil preskop v razlagi ali pa je manipuliral. Ker na trenutke se zdi, da se z zadovoljstvom spoprijema z možnostjo, da ga bodo razumeli kot razpihovalca predsodkov. Da bi resnično ovrgel očitek, ki v svojem temelju govori o umski ali siceršnji večvrednosti neke rase in manjvrednosti druge, bi moral navesti dokaz, zakaj Afričani počasneje mislijo: frazo verjetno lahko hitro razumemo kot nekakšno »neinteligentnost«. Tako kot je navedel, da objektivna dejstva dokazujejo, da Afričani hitro tečejo (namreč tekmovalni rezultati), bi navedel objektivna dejstva, ki dokazujejo, da Afričani mislijo počasneje. Nenavadno, da se je v enem primeru trudil, v drugem pa niti malo.

Dokaz je logično pravilna izpeljava neke trditve, pri čemer je stavek, ki ga izpeljujemo, resničen ali vsaj verjeten. Tega posla pa se ni dotaknil. Trditev o razliki med Afričani in drugimi je preprosto implementiral. V argumentacijskem smislu je dodal razlago – »ker ne hodijo v dobre šole«.

Povedano enostavno: z njo se Turk ne more obraniti, še vedno je mogoče začetno mnenje razumeti kot rasistično. Niti ni jasno, če je ta povsem točna in nas na tem mestu ne rabi posebej zanimati: da bi namreč obstajala kakšna prepoznavna korelacija med dobro šolo in hitrim mišljenjem. Je sposobnost »hitrega mišljenja« – kakorkoli ga že definiramo kot neko umsko sposobnost –  res stvar bolj kvalitetnega šolanja?

Svojo trditev, da Afričani mislijo počasneje, je stereotipno predpostavil, nikoli poskušal dokazati in z manevrom o boljših šolah, ki jih potrebujejo, morda poskušal ubežati vsem ugovorom.

Dodana razlaga je po definiciji le podpora, bolj ali manj točna, uspešna in znanstvena, neki določeni trditvi ali spoznanju. »Ker ne hodijo v dobre šole« ga v ničemer ne razbremeni začetne rasistične domneve o miselnem deficitu Afričanov. Želimo dokaz, ne poljubno razlago!

Na enak način bi za sovražnogovorca (uporabnika sovražnega govora) štel nekdo, ki bi učinkom šole pripisal, da so geji ostali ali postali posiljevalci, Judje oderuhi in Romi kleptomani. Hkrati pa bi v isti sapi dodal, da takšni niso po svoji genski zasnovi in sveženj nestrpnih ali sovražnih opisov, ki jih je uporabil, povezal izključno z negativnimi učinki šole.

Odsotnost navajanja objektivnih dokazov in preskok k razlagi, ki podpre stereotipni pripis, je nevarna, ker lahko nestrpne stavke tipa »geji so mentalno retardirani, saj jih starši niso imeli dovolj radi« vedno zapakiramo v nekakšen kvaziznanstveni diskurz. Vsekakor je bivšemu ministru treba priznati, da se za razliko mnogih trudi – toda le glede pravice in zagovora svobode izražanja. Pri ostalem malo manj.

Zgodba ima po svoje srečen konec. Bivši minister je spremenil svoj kurz. V svoji repliki z naslovom »Zapomnite si svobodo govora« je očitke proti sebi pričakovano zavrnil:

Da imajo temnopolti nekaj v sebi, da hitreje tečejo, je objektivno dejstvo. Preštejte olimpijske kolajne v teku na sto metrov. Kdaj jo je dobil zadnji belec? Ravno zato, da ne bi kak tepec iz tega izpeljal, da beli pa hitreje mislimo, sem pristavil, kar res verjamem, da ni nič na tem. Da je razlika v šolah, ne v genih.

Iz začetne trditve »Afričani mislijo počasneje, ker ne hodijo v šole« je prešel na neko drugo: ker belci ne mislijo nič hitreje, po novem dodaja, bi zato veljalo, da vsakdo misli počasneje, ker/če ne hodi v šolo. Kar je od začetka zvenelo kot rasistična ideja, je zdaj postalo bistveno bolj ali povsem omiljeno s trditvijo, da ne obstaja bistvena prednost enih pred drugimi.

Morala zgodbe: tako kot je imel Svet za odziv na sovražni govor dobre razloge verjeti, da Turkova izjava širi rasizem, jih z dodanim pojasnilom več ne moremo imeti. Ugibamo lahko zgolj, ali je svoje stališče enostavno korigiral ali se morda v prvo ni izrazil dovolj posrečeno. Če to drugo, bi bilo pošteno, da prizna in ima več razumevanja, ker so ga brali narobe, namesto da ideološko sesuva omenjeni Svet.

Po tistem, ko so si nekateri učenci osnovne šole Toneta Čufarja v Mariboru ob Prešernovem dnevu v sklopu kulturnih vsebin ogledali film z islamsko tematiko – film Zeleno kolo (Wadjda), ki govori o odraščajoči deklici v Savdski Arabiji, so z megabombastično nedokazano trditvijo že v naslovu, češ po osnovnih šolah Slovenije se odvija nevarna in za nameček načrtna islamizacija Slovenije, začeli prispevek pri Janševi Nova24TV:

To je začetek načrtne islamizacije učencev po slovenskih osnovnih šolah – starši ogorčeni

Dokaza zanjo seveda niso ponudili. Svojo naslovno ideološko agendo so nato skrili za domnevne strahove staršev, vendar kasneje ne predstavijo niti enega njihovega tovrstnega mnenja, da bi se z njim vsak minimalno legitimirali, kaj šele česa bolj otipljivega:

Kaj imata skupnega film v arabščini in Prešernov dan? Zaposleni na Osnovni šoli Toneta Čufarja tukaj očitno vidijo tesno povezavo, saj so si otroci ob slovenskem kulturnem prazniku ogledali film z muslimansko vsebino. Starši otrok se sprašujejo, v čem je smisel takšne odločitve. Bojijo se, da se na tak način postopoma uvaja načrtna islamizacija Evrope.

Podpisana Nina Knapič je nato pridobila mnenje ravnatelja Dušana Merca, ki je dejal, da je takšno dejanje »bedarija« in da bi bilo treba zahtevati šolsko inšpekcijo. Argument? Ta film ni povezan s slovensko kulturo.

Na drugi strani sta ravnateljica mariborske šole Špela Drstvenšek in predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan pojasnila, da je bil kulturni dan deloma namenjen slovenskemu kulturnemu prazniku, deloma pa filmski vzgoji in določenim temam, povezanim s tematiko filma. Torej da v obisku kina ni nič spornega.

Resna razprava o tem bi najbrž morala biti odvisna od resničnosti premise, da se na slovenski kulturni praznik res sme razpravljati zgolj o Prešernu in slovenski kulturi. In od pojasnil, ali je to res dosedanja standardna, nikoli kršena praksa po osnovnih šolah. K temu bi veljalo dodati še nabor vseh filmov, ki so si jih slovenski učenci doslej ogledali v kinu na kulturni praznik. Morda bi ugotovili, da ti nikakor niso bili povezano zgolj s slovensko kulturo – sploh glede na njihovo dokaj redko zastopanost v kinih.

Da bi sredi begunske krize morali popolnoma cenzurirati islamske vsebine in jih nadomestiti s »pravo« kulturo, je prej znamenje šolske zaplankanosti in lažnega domoljubja.

Zato je že malo presenetilo, ko je avtorica zaključila z mnenjem ravnateljice in predsednika združenja ravnateljev, ki sta zelo dobro prebrala propagandno nakano medija. Seveda jo je prva ustrezno zapakirala v nedopustno »krivdo medijev« in »iskanje napak novinarjev«, nato pa le zapisala mnenje Drstvenškove:

“Sicer pa mi ne preostane ničesar drugega, kot da zaupam vaši presoji, kako napisati članek, da ne bo še dodatno spodbujal nestrpnosti, ki smo ji v današnjem času prepogosto priča, v zadnjem času tudi do novinarjev,” je ravnateljica dejala ob zaključku pogovora.

Točno za to gre, seveda.

Koliko neintegriranih sodelavcev premore RTV Slovenija? Kot kaže, ne le enega.

Sovražni in sovraštveni diskurz do novinarjev ostaja, vsaj po mojem občutku, precej tabuizirana tema. V zadnjem času je ena bolj izpostavljenih žrtev tega novinarka TV Slovenija Jelena Aščić. K temu doda veljati po novem že daljši seznam »neintegriranih migrantov« med novinarji.

Primer »kuzle lažnive« je razgrnil širino politično motivirane nestrpnosti do novinarjev. Ko so jo zaradi inkriminiranega stavka v Utripu napadli na družbenih omrežjih, je Aščićeva na Facebooku svoje doživljanje opisala kot znak za alarm:

Sovražnost se razplamteva. Mene sicer taki zapisi ne prizadenejo na osebni ravni, a menim, da jih ne smemo ignorirati. Tudi ali predvsem zato, ker so med tistimi, ki so te skrajno žaljive in nacionalistične komentarje všečkali in jih delili naprej celo poslanci v državnem zboru, oseba, ki je bila uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov, pa me je označila za neitegrirano migrantko. Ko sovraštvo postane del javnega diskurza oseb, ki imajo nek vpliv, je to znak za alarm.

Ob prispevku, za katerega uredniki pravijo, da ni bil cenzuriran, je pa bil osvobojen konteksta sovraštva do novinarjev predstavljen deveti dan (!) po predvideni objavi, so v osrednjem dnevniku na kratko predstavili tudi stališče uredništva Informativnega programa TVS.

Kjer so zapisali, da obsojajo »sovražne in žaljive odzive, ki so jih na družabnih omrežjih sprožili, delili in se nad njimi celo navduševali nekateri gledalci zoper avtorico sobotne oddaje Utrip Jeleno Aščić – med njimi celo prvak in nekateri poslanci največje opozicijske stranke in ena oseba, ki je bila lani razglašena za eno od desetih najbolj vplivnih pravnic leta. Gre za zavržno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti in to s strani ljudi z močnejšim vplivom na družbo.«

Tako novinarka kot uredništvo torej omenjata »osebo, ki je bila uvrščena med deset najbolj vplivnih pravnic leta«, torej Lucijo Ušaj Šikovec, avtorico zapisa pod tvit o »kuzli lažnivi«, češ da je novinarka Aščićeva neintegrirana migrantka.

Nehvaležni sovražniki naroda

Zgodilo se je, da je bila omenjena odvetnica 16. februarja povabljena v oddajo Studio ob 17. Tema: sovražni govor. Domnevam, da si je vstopnico priborila zato, ker je želela voditeljica preveriti, čemu je bila žaljiva (ali sovražna) do novinarke.

In res jo je tudi vprašala. Priznati je treba, da je bila Ušajeva v svoji razlagi koherentna: navedla je identičen motiv v vrsti primerov. Na izziv, da bi podrobneje pojasnila, čemu je Aščićevo sovražno in žaljivo označila za neintegrirano migrantko, se je iz obtožbe poskušala izviti z izgovorom, da pripis ni bil mišljen osebno. In je začela naštevati cel seznam njej podobnih neintegrirancev iz iste hiše, v kateri je v tistem hipu sedela: Sekuja Condeja, Marka Radmiloviča, Denisa Avdića. No, slednjega je dodala iz drugega medija. Ker se bil po naključju tudi sam gost iste oddaje, sem v tistem hipu lahko le protestiral.

Prepis dela magnetograma objavlja v svoji kolumni Vlado Miheljak, v njem je ugledal simptom iskanja »sovražnikov ljudstva«, to pot v novinarskih vrstah, iz njega pa je razvidno, da je pravnica vsem po vrsti pripisala žaljivo ravnanje do Slovencev, ki so njim, migrantom, tako darežljivo in prijazno ponudili zatoščišče v naši prečudoviti deželici.

Namesto hvaležnosti po njej pljuvajo in izkoriščajo svojo medijsko moč. Pustimo ob strani, ker res ni pomembno, da so po mojih podatkih od štirih rojeni v Sloveniji trije. Pravzaprav vsi iz RTV hiše!

Integrirana politična pridelava

Tragikomičnost obrambe, pri kateri se braniš s tem, da začetni greh še poglobiš in podaljšaš seznam tarč sovražnih žalitev, je pri Ušajevi prišel še bolj do izraza zato, ker je enourna oddaja dejansko govorila o nevarnostih sovražnega govora – omenjena je sicer zagovornica praktično absolutne pravice do svobode izražanja, pri kateri je prvi seveda nepotrebna prtljaga, ki bi se je morali otresti in jo vidi zelo selektivno po političnem ključu kognitivne pristranosti: »naši« nikoli ne uporabljajo sovražnega govora, »njihovi« pač.

Podobno kot že marsikdaj poprej pa se je zgodilo, da je molk ob tem povsem zasenčil začetni incident, diskreditacijo in nato še njegovo naknadno legitimiranje: nikomur na RTV Slovenija se do danes ni zdelo vredno vzeti v bran svojih lastnih neintegriranih migrantskih novinarjev, čeprav je prišlo do napada nanje celo v njihovem mediju.

Še huje: ker so sprva branili novinarko Aščić, bi pričakovali, da bodo ob istovrstni diskvalifikaciji celega seznama svojih novinarjev ostali konsistentni. Ne, ni se zgodilo. Zato je tudi izpad prvotno načrtovanega prispevka s fokusom na novinarskih tarčah in ki menda ni bil cenzuriran, za nazaj postal bolj smiseln.

Podoben molk velja za Društvo novinarjev Slovenije ali tudi kakšnega od medijev – z izjemo Miheljakovega zapisa. Morda mislijo, da je seznam štirih zaenkrat še prekratek. Ja, v tej državi se neintegriranih migrantov med novinarji pač ne poskuša cehovsko braniti.

Niti takrat, ko postajajo vedno bolj pod udarom politično pravilno integriranih. Morda bo prihodnost slovenskega novinarstva odvisna od dvoboja med njimi. Ali morda uvedbe pasemskih psov čuvajev slovenskega porekla po zgledu predloga dveh ideologov desnice, Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča, ki sta pred leti čisto resno predlagala financiranje ti. »državnih novinarjev«.

Skratka, če želimo znižati kvote lažnivih kuzel in neintegriranih migrantov v vrstah novinarjev, potem je edina rešitev, da uvedemo čistokrvne pasemske pse čuvaje. Morda državne novinarje. Samo to je način, da bo Slovenija dosegla prostost duha in čistost novinarstva.

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/